Kar precej dremavi smo še bili, ko se je avtobus ustavil v Starigradu, natančneje na izhodišču v Veliki Paklenici. Vreme in čudovita narava sta nas spodbudila, da smo kar hitro vzeli pot pod noge in se vztrajno vzpenjali po kamnitem pobočju. Sonce je za ta čas močno pripekalo, zato nam je naš prvi cilj prišel še kako prav. Špilja Manita peć je 175 metrov dolga podzemna jama s kapniki na zahodnem pobočju kanjona Velika Paklenica. V spomin se nam je vtisnila po čudovitih kapniških umetninah, pa tudi lepo ohladila nas je. Spustu do kanjona je sledil vzpon na Crni vrh (1110 m). Dobro označene strme steze skozi gozd kar ni hotelo biti konec. Utrujenost je bila na vrhu pozabljena ob lepem razgledu na Velebitski kanal na eni ter velebitske vrhove na drugi strani. Čakal naš je še spust do Ivančevega doma, kjer smo se okrepčali, odpočili in prenočili.
Zgodaj zjutraj naslednjega dne je prva skupina krenila na daljšo pot na Vaganski vrh (1757 m), najvišjo točko Velebita. Druga skupina se je nekoliko pozneje podala na Anića kuk, ki nas je s svojimi borimi 720 metri presenetil. Potrebnih je bilo kar nekaj plezalnih spretnosti, da smo na vrhu lahko uživali ob čudovitem razgledu na morje in otoke na eni, ter gore na drugi strani. Še previden spust v dolino in že smo se lahko ohladili v morju. Ko se nam je na obali pridružila še druga skupina, smo se prijetno utrujeni odpeljali proti domu.
Na poti nazaj so se v naše misli pogosto prikradli utrinki spominov na čudoviti samotni svet južnega Velebita in na neverjetne prvinsko ohranjene naravne lepote z le rahlim pridihom dela človeških rok.
Marta Benko




