Lepo in dokaj udobno je biti četrtkov pohodnik: zjutraj počakaš za starim mlinom, se srečaš in poklepetaš s so-pohodniki, dobrimi znanci in prijatelji, Mirko poskrbi za smer pohoda in vse potrebno, Marjana  fotografira ... Med nami je vsak četrtek nekaj potrpežljivih in dobrovoljnih voznikov, ki nas varno odpeljejo do izhodišč. V belem kombiju je to jutro budnico priklicala velika bogomoljka. Čisto mirno je čakala na izlet, še glasen krik “junakinje” je ni motil, nas pa skoraj pognal iz avtomobila. Voznik je presodil, da kobilica ne gre z nami, je pa potrpežljivo poslušal žensko regljanje do Kromberka. Šele na strmi in ovinkasti cesti skozi Ravnico do Trnovega smo znižale decibele. V Trnovem nas je pozdravilo prijetno jutro in hoja po asfaltu se je kar prilegla. Pa smo kmalu zavili levo navzdol po makadamu, ki je neopazno prehajal v udoben kolovoz; no, blatnim lužam smo se spretno izogibali in se sprehodili v zavetje gozda. Preproga mokrih listov je ublažila korake in sprehajanje je bilo prav prijetno. Po stezi smo prišli do okrogle jase, na njej so lepo postavljene miza in klopi, tudi kažipot nas je nagovarjal za nadaljevanje poti v Skozno ali v Šmihel. Po nekaj metrih hoje smo, skoraj pod koleni, ugledali skozi naravno okno Skozno naselja v Vipavski dolini. In tu se je sprehod prelevil v skrbno ubiranje korakov med mokrim kamenjem, travo in spolzko zemljino strmo, strmo navzdol proti  oknu in jami.

Mirko nas je opomnil na zbrano iskanje varnih stopinj, nekaj oprimkov so nam naklonila drevesa in vsi smo počasi prilezli do dna. “Ta radovedni” smo šli v kaverno in za to bili nagrajeni z razgledom skozi ozko lino, “ta skrbni”  je vpisal skupino v vpisno knjigo, “ta naj naj vztrajni” so iskali slončka na drugi strani okna, “ta korajžni” so šli v jamo. Nato smo se počasi vračali na zgornjo pot, nekateri so priplezali po stopničkah,  tudi za prehod nad oknom je bilo dovolj časa. Doživetje je bilo za vsakogar bogato, dobro voljo smo podkrepili s šalami in smehom na jasi. Pohod smo nadaljevali po razgledni stezi, ki je lepo speljana po robu Trnovske planote, med grmovjem, redkimi razraslimi borovci in lovsko prežo. Vzpona ni bilo veliko, kmalu smo prišli v borov gozd, zlatorjavi redki listavci in temno zeleno mahovje je spodbujalo umirjeno doživljanje narave in potrjevalo tiho spoznanje, da za srečo ne potrebujemo zlatnikov. Dospeli smo do ceste in kmalu prišli do naselja počitniških hišic in hiš, na tabli smo prebrali, da smo v Trpinovšču. Malo smo pomodrovali, da je moralo preteči precej kapelj potu za to naselje. Mi potu v tem dopoldnevu nismo prelivali, saj so megle in sivi oblaki zastrli sonce in vetrni piš nas je hladil, ko smo prihajali do naselja. Kljub temu smo si vzeli čas za počitek in malico, našo pozornost je hitro pritegnila udomačena sraka, ki je prosila za hrano. Pa je bila zelo izbirčna; kruha ni marala, v slast  so ji šli le zdrobljeni oreški. Se je pa znala postaviti pred kamere za fotografiranje, prav zvezdniško je stopicala po preprogi (mogoče ni vedela, da je le namizni prt). Na vrhove trnovske planote se je počasi plazila temna gmota oblakov in megle in poslovili smo se od Rijavcev. Po asfaltu smo se vračali v Trnovo, si ogledali tablo, ki omenja  dogodke v prvi svetovni vojni in opisuje zidane apnenice, frnaže, ki sta jih imela napredna gospodarja “Tagoranih” in “Drejčkavih”.

Tem krajem vojne niso prizanesle, nenehno obstreljevanje tretje obrambne linije so med prvo vojno pognale prebivalce v begunstvo. Med drugo vojno so se tu razplamteli boji med borci IX. korpusa in okupatorji. Ob vhodu v spominski park, ki je posvečen IX. korpusu, smo prebrali, da je ta formacija združila primorske domoljube in italijanske antifašiste. Spominski park je posvečen padlim borcem in žrtvam okupatorjevega nasilja. V grobnici je pokopanih 256 žrtev vojne. V amfiteatru so pretresljive  temne marmornate plošče z vklesanimi imeni 2345 padlih borcev in žrtev. Po stopnicah med razbrazdanim skrotjem smo se povzpeli do grobnice. Zavel je hladen piš in nas predramil iz razmišljanja. Ob spomenikih štirim poveljnikom IX. korpusa nas je ogrela prijaznost gradbenikov, samih znanih obrazov in zakonskega moža pohodnice, ki obnavljajo zid v spominskem parku.

Pohod za dušo in srce smo dopolnili še z nekaj statistike: z nami so bile tri Bože, dve Vesni, dva Damjana z Damjano, dve Silvi, pa še štirinajst po-enoimenskih pohodnikov. Vsi skupaj zadovoljni, ker smo tudi tokrat naredili nekaj za dušo in srce.

anb, DU Ajdovščina