Uverturo v tokratni pohod so  izvajali že utečeni vozniki, ki so nas varno peljali po sicer ozki, ovinkasti in dokaj strmi cesti mimo Železnih vrat pod Trsteljem vse tja do Temnice. Na planoti se je pred nami odprl razgled: v dalji se je bleščala gladina Jadranskega morja, v snežno belino so se odeli Dolomiti in Alpe, zamolklo olivnozeleno so se na zimo pripravili Trnovski gozd  in planjave na Nanosu, še dlje sta se razkrila Vremščica in Snežnik. Panoramo je dopolnilo modro nebo z vodnim žigom prvih ciriusov.

V vasi smo si najprej ogledali arhitekturni biser, cerkev svetega Petra. O premožnih lastnikih domačije pred cerkvijo so pričali umetelni okraski nad sicer zaprtimi in obledelimi polknicami. Pravi biser tega kraja pa je Brinjevka, markantni kamniti hiši,  hiši časa in Krasa, ki je nosilec Češke umetniške ambasade Art Circle. Na križišču smo se ustavili ob spomeniku padlim borcem NOV, ob starem štoru pred kamnito mizo pod mogočnim hrastom so nas pozdravili prikupni zajčki, izdelani iz porozne kamnine.

Prve korake smo ubirali po cesti, a kmalu zavili na široko stezo. Šelestenje kostanjevih listov in  prijetna pot skozi redek gozdiček sta pripomogla k odličnemu razpoloženju pohodnikov. Kmalu smo prečkali cesto in nadaljevali po travnikih pod Trsteljem, kjer se počasi celijo rane obsežnega požara pred dvema letoma. Po Poti miru smo šli čez travnik Ranko do vojaškega pokopališča iz prve svetovne vojne.  Svoj mir, v varstvu visoke kamnite piramide, je tu našlo več kot dvesto avstroogrskih in štirideset italijanskih vojakov, ki so jih kasneje prekopali, ter trije ruski ujetniki. Po krajšem razmisleku o nesmiselnosti vojn smo prišli do vasi Lipa. Vas je med 1. sv. vojno ostala skoraj nepoškodovana, zato se je v njej ohranilo največ kraške arhitekture s številnimi kamnoseškimi izdelki. Opazili smo tudi nove hiše in si ob  novogradnji vzeli čas za malico, prijetno klepetanje in vesel smeh ob šalah, ki smo se jih spomnili. Pohod smo nato nadaljevali po markirani makadamski poti, ki nas je vodila globoko v dolino Dolnjak. Po dobrem kilometru smo ugledali kažipot, ki označuje Pot miru in vodi po trasi nekdanje železnice iz Dutovelj do Kostanjevice. Na tabli smo prebrali, da so traso določili v slabem mesecu 1915. leta, progo pa so zgradili v mesecu in pol – za današnji čas je to nepredstavljivo.  Po njej so vozili vlaki, ki jih je skonstruiral Ferdinand Porsche. Kljub naglici je bila gradnja zelo solidna, saj je kamniti nasip še danes zelo trden. Žal je  nepremišljenost ali še kaj hujšega, spodbudila ljudi, da so progo razdrli.  „Nič ni bolj nesmiselno kot učinkovita izvedba tistega, kar sploh ne bi bilo potrebno izvesti.“ (Peter Drucker).

Po  nasipu smo se počasi vračali do avtomobilov, zadovoljni, ker smo prehiteli napovedane oblake in v prijetni družbi poskrbeli za dušo in srce. Cilje naših četrtkovih pohodov smo tudi tokrat dosegli.

anb, Društvo upokojencev Ajdovščina