Ni se še zjasnilo, ko smo bili četrtkovi pohodniki  za dušo in srce na železniški postaji v Postojni. Na peronu tri smo se vkrcali na vlak za Ljubljano, kamor smo prispeli v dobri uri vožnje in se presedli na vlak, ki nas je peljal v Kranj. Noč se je prevešala v dan, a na žalost oblačen, čeprav smo vedeli, da sonca ne bo,  smo kljub temu računali, da dežja ne bo. Z železniške postaje smo  proti Joštu zakorakali v rahlem rosenju, pa je začelo še močneje rositi  in  dežna oprema je bila obvezna.  Previdno smo v koloni hodili ob cesti, se povzpeli po stopnicah, menda jih je nekaj čez sto, s katerih je lep razgled na Kranj in okoliške vrhove. Na Jošta pelje več peš poti, saj je to priljubljena izletniška točka, predvsem domačinov. Tudi na ta deževen dan jih je bilo nekaj. Prišli smo do informativne table in table s Kodeksom obnašanja obiskovalcev Jošta, podobnih smo srečali še nekaj. Na kratko smo prebrali le nekaj pravil, saj jih kot pravi planinci dobro poznamo. Tu smo namesto po blatnem kolovozu skozi gozd pot nadaljevali po cesti do vasi Pševo. Zapustili smo cesto in šli po poti 'Na zajetje'. Širok kolovoz, posut z listjem, se je spremenil v strmo in blatno stezo. Pot se je zravnala, ko smo prišli do križišča z leseno klop v obliki krokodila. S pomočjo prijateljev jo je izdelal domačin iz Pševega. Kasneje je bila zaradi vandalizma poškodovana, ponovno pa so jo obnovili domači taborniki. Nadaljevali smo po 'Sodarjevi poti', ki se je po gozdu ponovno strmo vzpenjala do vrha.

Na Svetem Joštu, na nadmorski višini 845 metrov,  stojita cerkev sv. Jošta in Dom na Joštu.  Cerkev je  zgrajena v baročnem slogu, prvič omenjena že leta 1600. Z razvojem smučanja okrog leta 1950 je bil na Joštu zgrajen smučarski dom, v katerem je danes gostišče – Dom na Joštu. Z vrha so lepi razgledi po delu Gorenjske, Ljubljanske kotline, Karavankah in Kamniških Alpah. Mi te sreče nismo imeli. V prostorih koče smo si vzeli čas za oddih in malico. Pred cerkvijo smo naredili še obvezno skupinsko fotografijo, pa še župnik nam je podaril steklenico 'krepkega'.

V dolino smo se vrnili po poti 'Kamnolom'. Po krajši  gozdni strmini smo nadaljevali po cesti skozi Pševo do železniške postaje in se v popoldanskih urah z vlakom odpeljali proti domu. Čeprav nam že tretji četrtek zapored vreme ni bilo naklonjeno, smo bili veseli za lepo preživet dan - zaradi česar hodimo … in za dušo in srce.

ms, DU Ajdovščina