Peljali smo se po cesti čez Hrušico, mimo Stare pošte, zaselkov lepo urejenih hiš, samotne kmetije in gozdarske hiše ter pohod začeli po delčku logaške planinske poti. Našo pozornost sta pritegnili tabli ob poznorimski trdnjavi na Lanišču: „Branite imperij, Barbari prihajajo!“ Celoten obrambni sistem sicer ni obvaroval rimskega imperija, tudi naših korakov ni ustavil, še manj pa utišal sproščeno klepetanje. Res smo pot navkreber nadaljevali bolj počasi, vlažno listje je šelestelo in vrhovi vitkih smrek so skrivnostno bledeli v meglenih koprenah.

Prispeli smo na cesto, šli nekaj metrov po njej, nato pa desno in strmo po stezi meglenim zavesam naproti. Pot je bila dobro uhojena, previdnost za zaradi odpadlega listja zaželena in potrebna. Stopnice, vdelane v temno gozdno prst, so nas vodile do manjše ravnice. Iz megle so se izluščili obrisi, najprej smo mislil, da je kočica, pa se je izkazalo, da je to prostoren bivak - razgledišče, ki daje pohodnikom zavetje. Razgleda nismo ugledali, po ozki stezici smo se spustili do ceste, se po njej blago vzpenjali do križišča. Od tu naprej smo šli po kolovozu, ob robu poraslem s praprotjo in travami, med smrekami  in golimi listavci ter sproščeno kramljali. Kmalu smo prišli na cilj, hrib Srnjak, označen s kamnitima blokoma. Po fotografiranju in ugibanju, čemu služi pozabljen lonec med kamni, smo se začeli spuščati  po širokem kolovozu, posutim z listjem in polepšanim z rumenimi gobami. Vrnili smo se v slikovit bivak pod Srnjakom, se razporedili okrog  miz in si kot vitezi kvadratnih miz vzeli čas za malico. Posladkali smo se s Frankovo odlično marmelado; za razgled nismo izgubljali časa, smo pa doživeli novembrski hlad. Premrzlih rok smo pohod nadaljevali po cesti in opazili strme škrapljaste skale, na katerih sloni bivak. Tudi za klopco ljubezni in zavetno kotanjo so graditelji bivaka tod našli dovolj prostora. Počasi so sončni žarki prebijali megle in odpiral se je razgled na logaško kotlino, predvsem pa smo bili veseli toplote sončnih žarkov.

Prijetno razpoloženi smo se vrnili do avtomobilov in ugotavljali, da smo, kljub megli, poskrbeli za duše in srca. Pa še prav lepo smo se imeli! Dobra volja, je najboljša ...

 anb,  Društvo upokojencev Ajdovščina