Nepopisno veselje, sreča in ponos so bili prisotni pri Slovenkah in Slovencih.

A lepo po vrsti. Vse skupaj se je začelo s pripravami naše (slovenske) reprezentance, ko so Naši (ajdovski) košarkarji začeli uživati zaslužene počitnice. In ko so se Naši vrnili s krajših priprav v Bovcu, so naši odpotovali na Finsko, kjer so reprezentance skupine A igrale prvi del 40. evropskega prvenstva. In ko je večina Naših ugotavljala, da je pred vrati prvi šolski dan, so naši že premagali Poljsko. Čez vikend sta padli še Finska in Grčija. V začetku prvega septembrskega tedna so Naši obvladovali osnovnošolska igrišča s predstavitvijo Šole košarke in Igrive košarke, naši pa so, po rezultatih sodeč, z lahkoto premagali še Islandce in Francoze. Misija Finska je bila uspešno zaključena. Reprezentanca se je preselila v Turčijo, Naši pa so se selili po dvoranah v okolici, saj v domači šturski dvorani, kljub obljubam, dela še vedno niso bila zaključena.

V Turčiji se je v soboto začel drugi del uspešne zgodbe – za kosilo so naši premagali Ukrajino. Napovedi o medalji se je večina še vedno smejala in ni jih bilo veliko, ki so tem napovedim verjeli. Vse prevečkrat se je že zalomilo na naslednji stopnički, kjer jih je tokrat čakala močna reprezentanca Latvije. V torek so Naši prej zaključili s treningom, da so lahko skupaj gledali in komentirali tekmo, ki so jo nekateri označili kot najlepšo zadnjih prvenstev. Še toliko lepšo, ker so naši po dramatični končnici Latvijce poslali domov. In napovedi o medalji so postale še glasnejše. Večina se ni več smejala, verjeti je začela, da možnost osvojiti medaljo obstaja. Prva polovica srede je minila v komentiranju torkove tekme, druga polovica pa v ugibanju, kako visoka prepreka bo Španija tokrat. Četrtkovo jutro je že pred prvo kavo postreglo z napetostjo, ki se je do večera samo še stopnjevala. Sredi popoldneva pa je udarila novica, da Naši mladinci v nedeljo ne bodo odigrali prve kvalifikacijske tekme za igranje v 1. SKL. Razlog? »Sodniki niso na voljo za sojenje«, je sporočila krovna košarkarska organizacija. Lepa reč. Slabo voljo je bilo čutiti na vsakem koraku. A jo je malo po deseti uri zvečer zamenjalo nepopisno veselje. Z dvajsetimi točkami razlike so naši odpihnili Špance in se uvrstili v finale. Zdaj smo se smejali vsi. Od sreče in ponosa, ker jim je uspelo – osvojiti medaljo. V nedeljo so morali določiti še njen lesk, a vse več jih/nas je bilo prepričanih, da bo zlata. V petek smo nestrpno čakali na nasprotnika in verjetno prvič v življenju želeli, da bo vikenda čim prej konec. Da se v nedeljo zvečer končno začne tako pričakovano finale. Napetost in pričakovanje na vsakem koraku, v dvorani v Istanbulu, v raznih lokalih, pred TV ekrani, kjer smo navijali in se živcirali, kričali in jokali (pa še kaj) združeni slovenski navijači. Vrhunec pa je ta tekma dosegla trideset sekund pred koncem igralnega časa, ko je komentator, nekoč odličen košarkar, evforično izjavil: »Slovenke in Slovenci, ta tekma je odločena!« Odšteval je zadnje sekunde in kriče oznanil: »Zgodovinski trenutek v Istanbulu! Slovenija je na vrhu košarkarske Evrope!«

In začelo se je slavje. Širom Slovenije. Na ajdovskem placu je pokalo kot za stavo. Bakle so gorele in rakete so švigale visoko v nebo. Zastave so vihrale in tekle so solze. Solze sreče in ponosa. Uživali smo v trenutku, ki si ga bomo zapomnili za vedno. Trenutek, ob katerem bomo (vsaj) štiri leta s ponosom ponavljali: »Slovenija je evropski prvak!«

Saša Brecelj