Kako se začne Vaš običajen delavnik?

Ja …, s kavo (smeh), in rada v miru pojem zajtrk, tudi kaj preberem, ponavadi imam v branju kakšno knjigo, potem pa počasi v službo, na sestanke ali terensko delo oziroma k pripravljanju oddaj, vodenja …

Vsak Vaš delavnik poteka podobno?

Težko bi rekla. Začne se s sestankom, na katerem se seznanimo z dnevnim dogajanjem, potem pa je odvisno, kateri dogodek pokrivam, kdaj se kaj dogaja, kdaj sem dogovorjena nekje na terenu ... Zelo se razlikuje zlasti glede na to, ali tisti dan vodim oddajo ali pa grem na teren – v tem primeru nikoli ne vem, kdaj bom zaključila delavnik, če pa vodim poročila, je to predvidljivo, ker gre za turnusno delo.

Kaj Vas pri Vašem delu najbolj vrže iz tira?

Trudim se moteče dejavnike čim bolj ignorirati in se raje osredotočim na svoje delo – motečih dejavnikov je lahko veliko: stvari ne gredo po načrtih, dogodki presenečajo. Vedno se trudim imeti stvari pod nadzorom, biti dobro organizirana, čeprav je način dela že sam po sebi stresen. Kaj me včasih le vrže iz tira? Kakšna opazka ali nerealna uredniška želja, nepripravljenost na delo tistih, s katerimi moram sodelovati ...

Kaj Vas pa najbolj pomiri?

Glasba. Če se le da, je prisotna, ko sem za računalnikom v pisarni. Če sem zelo na trnih oziroma se mi zelo mudi in se ne morem skoncentrirati, je glasba tista, ki me izolira in umiri. Ko vodim oddajo, se moram na to pripraviti v zelo burnem 'desku', pa tudi v svoji pisarni nisem sama in se najlažje distanciram tako, da si dam slušalke v ušesa in poslušam glasbo. Rešuje pa me tudi šport, saj me v kombinaciji z glasbo zares pomiri in se z njim rada ukvarjam.

Kaj Vas je pri novinarskem poklicu najbolj pritegnilo?

Težko omenim en sam razlog, enostavno sem začutila … Od vedno sem imela rada jezik, rada sem pisala in nastopala ... Ko sem se preizkusila v različnih novinarskih žanrih, mi je kar steklo in sem se hitro našla.

Kaj Vas najbolj moti pri slovenskih ali svetovnih medijih?

Da delamo zelo avtomatizirano, premalo je časa in možnosti za poglabljanje v določene teme, preveč je tekmovalnosti med mediji – če en medij poroča neko novico, jo moramo vsi ... Vse je preveč 'tovarniško' zastavljeno. Premalo je tudi raznolikosti novic, saj nekatere teme sploh ne dobijo prostora v javnosti.

Iz vsega povedanega lahko razberemo, da je novinarstvo način življenja – kako si uspete organizirati tako nepredvidljive delavnike?

Težko, saj imam hčerko, zato se moram še toliko bolj truditi ... Včasih sem cele dneve v službi in mi potem zmanjka energije za tiste, ki jih imam najbolj rada. Ampak dajem poudarek kvaliteti skupno preživetega časa, ne pa kvantiteti.

Vaša zaključna misel za nas, dijake?

Bodite radovedni, pozanimajte se, mislite s svojo glavo, ne verjemite takoj vsega, saj se za lepo sliko ne skriva nujno tudi lepo ozadje.

Tinkara Božič