Po zgodbi slikanice Nerodna Avgušitna (O. Preusler in H. Lentz) je skupaj z akademsko igralko Andrejo Stare uprizoril čudovito predstavo.

Najprej so si jo ogledali učenci od 1. do 5. razreda, nato pa še učenci od 6. do 9. razreda.

Slikanico smo brali v šoli in to vsi učenci od 1. do 9. razreda. Uživali smo v zgodbi, igri, petju in plesu.

Glavno pa je bilo sporočilo Nerodnega Avguština: »Od zdaj naprej bova vse delala skupaj. Jaz ti bom pomagal v kuhinji in pri otrocih, ti pa boš z mano nastopala cirkusu …«

(Nerodna Avguština)

Irma Krečič Slejko

Nerodna  Avguština

Prejšnji  teden nas je obiskal amaterski igralec Sten Viler. Rekli so nam, da bo zaigral predstavo z naslovom Nerodna Avguština, po knjigi z istim naslovom. Zdelo se mi je zelo nenavadno, saj sem to slikanico brala v drugem razredu in sem mislila, da bo predstava za majhne otroke, a sem se zmotila.

Ko smo prišli v telovadnico, kjer naj bi se predstava odvijala, sem se takoj navdušila, saj je bila že telovadnica videti zabavna. Ko smo se vsi zbrali, se je predstava začela. Jaz sem s svojimi prijateljicami sedela v prvi vrsti. Zaigrala je glasba, ki je značilna za cirkus. Kar naenkrat pa se je platno, podobno zavesi, razprlo, in skozi je stopila ravnateljica z smešnim klobukom na glavi. Vsi smo se smejali, saj je bilo res zelo smešno. Ravnateljica je povedala par besed, kot da bi bila direktor cirkusa. Za tem je na oder prišla knjižničarka ter tudi ona povedala par besed o Stenu Vilerju ter njegovem poklicu in delu. Po vsem tem pa se je predstava resnično začela.

Na oder je prišla soigralka Stena Vilerja in seveda tudi on. Spet je zaigrala glasba, a tokrat je bila to pesmica Hip hura in oba sta začela peti, skakati in plesati po odru. Bila sem navdušena in prav nič več v dvomih, da bo to za dojenčke. Ko je glasba odigrala, sta oba igralca odšla za sceno. Ko so se zavese odgrnile pa je ven stopila Stenova soigralka ter z smešnim naglasom pozdravila vse nas in predstavila prvega nastopajočega, njihovega slavnega osla. Govorila je tako smešno , da sem se morala smejati.

A kako sem se smejala šele, ko je prišel na oder osel! Nisem se smejala samo jaz, ampak vsi, tudi najstarejši. Nisem si predstavljala, kakšen bo osel, zato me je zelo navdušila njegova predstava.  Bilo je res zelo smešno, saj sta bila pod kostumom oba igralca. Osel je govoril smešno, besede so bile smešne, skratka, vse je bilo smešno. Ta del predstave mi je bil najbolj všeč. Potem je bil na vrsti nerodni Avguštin. Že sam njegov vzdevek ti pove, da je neroden, saj se vedno spotakne ob svoje velikanske čevlje in  pade na nos. Na odru se je prevračal, skakal in izvajal različne trike.

Po vsem tem se je predstavila družina Avguštinovih: mama nerodna Avguština, oče nerodni Avguštin, trije otroci ter mačka in pes. Vse je teklo ob glasbi. Najbolj sem se nasmejala takrat, ko je nerodna Avguština privlekla velikansko zobno ščetko in z njo opletala pred usti moje sošolke, kakor da ji umiva zobe, ali ko je z zobno ščetko počesala učiteljico matematike.

Predstava mi je bila izredno všeč, predvsem zato, ker je bila zelo duhovita. Ven sem prišla solzna od smeha.

Lucija Lorenzutti , 6. a