Na sceni, ki je pričarala kmečko idilo ob pogrnjeni mizici in velikem hlebu kruha, je pripovedovalka Mirjam Štih v obleki, ki je po dizajnu spominjala na tiste izpred davnih let, in z ruto na glavi, pripovedovala pravljico o Petru Klepcu. Luka Hrovat je na tablo pridno pisal beležke in po končani pravljici se je njegovo delo šele dobro začelo. Na podlagi beležk je poslušalcem ponudil svojo izvirno interpretacijo pravljice.
Prav gotovo vsi poznamo pravljico o šibkem pastirčku Petru Klepcu, doma iz Osilnice na hrvaški meji, ki mu je vila, ker ji je pomagal, dala silno moč. Zato je lahko postavil dom, zoral njive in celo pregnal Turke iz dežele. Po daljši varianti pravljice, ki jo je zapisal France Bevk, je šel še pomagat Ogrom, da so pregnali Tatare. A namesto obljubljenega plačila so ga izkoristili, da je zastonj delal zanje.
Po interpretaciji Luke Hrovata se lahko vprašamo, kaj je sploh naredil Peter Klepec s to svojo močjo. Pravzaprav nič. Vrne se domov k mami. Sprašuje jo, kaj naj naredi in sledi njenim nasvetom. V daljši Bevkovi različici je ta prisotnost mame in odvisnost od nje še bolj vidna.
S Petrom Klepcem se je ukvarjal tudi Cankar. V njem je videl hlapčevanje. Zdi se, kot da Slovenci še vedno čakamo navodila nekoč z Dunaja, potem iz Beograda, sedaj iz Bruslja, kaj naj naredimo. In to kljub svoji državi, ki jo imamo. Ne znamo si vzeti tisto, kar nam pripada. Podobno je tudi z drugimi slovenskimi junaki: Martin Krpan, Kekec, (ne joči) Peter, vsi so pridni, močni, delavni, vendar hlapci. Kljub možnostim nič ne postanejo, ostanejo močni, delavni in pridni hlapci, ki poslušajo gospodarja. Slovenski pravljični junaki so otroci, tudi Martin Krpan je pravzaprav veliki otrok in deluje absurdno. Izjema med temi junaki je na primer Martinek iz Trdinove Kresne noči. Tu se glavni junak res postavi zase in ko vidi, da ne gre, se odpravi drugam ustvarjat svojo prihodnost. Vam zveni znano in sodobno?
Ste še vedno prepričani, da so pravljice samo za otroke? Kje pa! Pravljice morajo odpirati vprašanja, ki so danes pereča. V pravljicah je cel svet. Od bralca je odvisno, kakšne volje je, ko pravljico posluša in kam bo potem v interpretaciji pravljice zavil. Polno vprašanj se postavlja in ti kot bralec in poslušalec moraš najti prave odgovore.
Zdenka Žigon




