V Žapužah smo letos prvič praznovali šagro sv. Martina z nedeljsko »deseto« mašo in po maši s
kratkim kulturnim programom. V preteklih letih je bila vedno v ospredju šagra svetega Petra, ker je bil
njegov god v toplem juniju in smo imeli mogočen oltar s kipom v cerkvi. Za zavetnika Martina,
kateremu je cerkev posvečena, pa se je ozračje že ohladilo in smo mu namenili po navadi le večerno
mašo in tradicionalno srečanje pri Brecljevih ob kostanjih in blagoslovljenem vinu.
Letos nas je župnik Zoran provokativno vprašal, če res želimo imeti šagro, kot se spodobi. Dolgo smo oklevali in
premišljevali, kako bi praznovali, da ne bi ostalo le pri goli maši. Porodila se je ideja, da bi lahko
povabili Žepovce, s katerimi smo preživljali mlada leta pred štiridesetimi, petdesetimi leti na skupno srečanje v Žapuže tako, kot se zbirajo pri angelu varuhu na prvo septembrsko nedeljo Gorjani v svojem rojstnem okolju.
Odločili smo se in društvo DEŠK je poslalo okrog sto vabil in povabilo predvsem Žepovce letnikov 1955 do 1970. Odziv je bil velik, saj se je odzvalo mnogo povabljenih.
V nedeljo 12.11. 2017 smo začeli s slovesno sveto mašo, ki je bila namenjena vsem živim in rajnim krajanom, vodil pa jo je šturski župnik Zoran Zornik. Po maši je sledila predstavitev zgodovine 550 let stare cerkve ter ogled znamenite freske avtorja Janeza Ljubljanskega iz leta 1440. Ko smo prišli iz cerkve smo se začeli prepoznavati med seboj, saj se nekateri nismo videli tudi 30 let. Ob kozarčku novega vina je lažje stekla beseda pod mogočnimi lipami. Vsi, ki smo bili pri maši, smo bili povabljeni na kratek sprehod po vasi v Domu krajanov na ogled razstave starih in novih fotografij. Na 300 slikah je bilo prikazano življenje v Žapužah skozi čas našega življenja. Skoraj vsak se je našel na kakšni sliki in podoživljal dogodke izpred 50 let. Slike so bile razdeljene po skupinah: pohodi, kmečka opravila, pikniki in morje, družinske, poti posvečenih ljudi, slavoloki, poročne,... Pogovori in ugibanja, kdo je na sliki so se kar nadaljevala, tako da je nastopil čas kosila. Tiste z vabili smo v dvorani postregli z martinovim krožnikom ter pijačo. Po kratkem odmoru, ko smo se okrepčali je sledila gasilska slika. V aparat sta nas ujela dva dobra fotografa Primož in Aleš. Po poziranju smo se spet odpravili na sprehod, tokrat pa na ogled mini muzeja kemičnih svinčnikov, ki jih zbira Aleš tudi vnet filatelist in numizmatik. Povzpeli smo se po stopnišču in lahko videli pestro zbirko 10.000 različnih kemičnih svinčnikov.

Za nadaljevanje druženja so člani društva spekli še kostanj, tako da je pogovor tekel naprej. Že se je mračilo, ko smo se pričeli poslavljati. Po odzivu so bili vsi zelo navdušeni in si želijo, da bi postal ta dogodek tradicionalen.
A.B.