Delovni tabor Bosna 2013 se je odvijal od 16. do 26. julija v majhnem zaselku, 13 km od Banjaluke. Štirinajstčlansko ekipo so sestavljali pretežno dijaki ŠGV: Gašper Naglost, Rok Žorž, Urban Šček, Kristjan Stibilj, Martin Marc, Maja Bizjak, Nives Trošt in Črtomir Demšar. Imeli pa smo tudi dva zunanja člana: dijaka srednje zdravstvene šole iz Nove Gorice, Ireneja Bizjaka, in učenca sedmega razreda Tineta Benso iz čezmejne Gorice. Poleg mlade delovne sile smo za pravilen potek akcije skrbeli še zvesti zidarski mojster Marjo Vidali, nepogrešljivi kapucin, brat Gregor Rehar iz Vipavskega Križa, moja malenkost in seveda odgovorni organizator celotnega projekta, gospod Matej Kobal, direktor Škofijske Karitas Koper.

Letos je ekipa priskočila na pomoč štiričlanski družini Josić. Oče Igor je domačin, ki je izgubil službo in se je v zadnjem letu s svojo družino štirikrat selil. V času gradnje je služil denar v Švici, da bo lahko kupil okna za novo hišo. Žena Slađana, Vojvodinka po rodu, je preprosto utrujena od neprestanega 'metanja iz stanovanja', tako da je na predlog 'kuma' Iva takoj sprejela pomoč in predlog, da bi si v zaselku, v katerem je sicer nekaj, vendar večinoma praznih hiš, edini prebivalci pa so trije pastirji in čreda ovac, zgradili manjšo hišico. Hčerki, stari štirinajst in enajst let, sta bili v tem času pri starih starših. V tem zaselku ni vodne napeljave. Ljudje (dva ali trije, ki pridejo tja le občasno) jemljejo vodo iz vodnjakov, ki so jih skopali nekaj metrov stran od hiš. Pitja neprečiščene vode so se 'navadili' med vojno. »V začetku nas je malo zvijalo po črevesju, potem pa smo se navadili,« je dejal gospod Herko, ki je tudi priskočil na pomoč sorodniku. Nekoč je opravljal delo trgovskega potnika, vendar je tudi on ostal brez dela. Sedaj živi od tega, kar dobi za plačilo, ko pomaga drugim. Ljudje živijo preprosto od menjave dobrin in uslug.

Približno osemdeset kvadratnih metrov velika, dvonadstropna hišica je zrasla skorajda sredi gozdiča, med pašniki. Za notranje stopnišče ni bilo prostora, saj ni bilo dovolj denarja, da bi sezidali večjo hišo. Razkošje predstavlja notranje stranišče s tušem. Kopalnica je seveda ena sama in se nahaja v pritličju. Zgornje nadstropje je namenjeno spalnicam, do katerih se pride samo po zunanjem stopnišču. Mraza, snega in dežja se ljudje ne bojijo. Najpomembnejše je, da imajo streho nad glavo in nekaj malega prostora, kjer imajo lahko ogrado za kokoši in košček zemlje okrog hiše za zelenjavni vrt.

Gospa Slađana je srečna opazovala, kako se njeno življenje iz dneva v dan obrača na bolje. Ko je njen soprog odhajal, so na mestu, kjer danes stoji hišica, šumeli hrasti in druga drevesa. Dijaki, mladi prašni vojaki, pa so pomagali, da bo kaj kmalu pod varno streho našla zavetje mlada družina Josić. Moti se, kdor meni, da je današnja mladina brezčutna. Moti se tudi tisti, ki meni, da mladi dandanes niso pripravljeni poprijeti za (težja) fizična dela. Dijaki ŠGV so potrdili, da jim je fizično delo v veliko zadoščenje ter da jim ni vnemar nesreča drugih. Po desetih dneh smo se poslovili z obljubo, da se drugo leto v enaki zasedbi, morda pa tudi še s kakšnim prostovoljcem več, ponovno vrnemo v Bosno.

Polona Strnad Bensa