Najprej smo se srečevali enkrat tedensko, nato pa so udeleženke izrazile željo po bolj pogostem srečevanju in tako je krožek potekal dvakrat tedensko po uro in pol. Srečanja so potekala v sproščenem vzdušju, poskušali smo jim približati predvsem uporabne stvari iz vsakdanjega življenja ter z igranjem dialogov poustvariti obisk pri zdravniku, v trgovini, na pošti, policiji ipd. Prosili smo jih, naj z lastnimi besedami in pridobljenim znanjem skušajo povzeti njihovo doživljanje teh srečanj, in sicer brez pomoči animatorke ali mentorice, da je razvidno, kako so napredovale. V izjavah so izražale predvsem zadovoljstvo in hvaležnost, da so imele možnost udeležbe pri takšnem krožku. Albanki, ki sta v Sloveniji manj časa, sta zapisali: »Vhala lepa učitelicje. Pomaga zelo dobro. Malo govorim slovenski. Lep dan,« in »Sem na tečaj učim slovensko, sem imam zelo lepo«. Nekatere pa se že bolj vključujejo v pogovore s sosedi, v trgovinah oziroma jim otroci, ki se šolajo v ajdovskih šolah, pomagajo pri učenju, kar je razvidno tudi iz njihovih zapisov: »Zelo dobro smo učili, smo brali, smo se potrudili, kar je malo teško /…/ Sem vas hvaležna da ste prišli nam pomagati da se naučimo slovensko jezik. Ste bili zelo dobri so nami in smo naučili slo. Hvala od srca.« ter »Jaz sem vesela, ker se učim slovensko. Učiteljica Beti in Klementina sta zelo prijazni. Pred novim letom smo začeli hoditi v natečaju in se imam zelo fajn. Hvala.« Študijske krožke, ki so brezplačna, demokratična in neformalna oblika izobraževanja odraslih ter temeljijo na vzajemnem učenju in delovanju koordinira Andragoški center Slovenije, sofinancira pa Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport.

B. B.