Slovenci smo zaradi maloštevilnosti prav gotovo bolj zavezani prevodom, če hočemo slediti svetu. Računa se, da so v Sloveniji okrog  tretjine (torej okrog 33%) vse knjižne produkcije prevodi, medtem ko se v Angliji to giblje okrog 6 %, v Italiji pa 18 %. Pa tudi obratno: če hočemo biti prepoznavni v drugih kulturah, morajo biti dela naših avtorjev prevedena v tuje jezike. Avtorica se v svoji knjigi ukvarja tako s prvo kot z drugo obliko prevajanja.

Martina Ožbot Currie, doma iz Plač, je srednjo šolo končala na mednarodnem kolidžu v Devinu, šolanje pa je nadaljevala na ljubljanski Filozofski fakulteti, kjer je študirala italijanski jezik in književnost, angleški jezik in književnost ter primerjalno književnost. Po diplomi se je zaposlila na Oddelku za romanske jezike in književnost Filozofske fakultete, kjer je 1997 dokončala magistrski študij, leta 2000 doktorirala in postala docentka, leta 2006 izredna profesorica in leta 2010 redna profesorica. Od leta 2007 dalje je vodja katedre za italijanski jezik.

Ob besediloslovju se ukvarja predvsem s prevodoslovjem, in sicer s teorijo prevajanja in z zgodovino prevajanja. Njena knjiga Prevodne zgodbe ima podnaslov Poskusi z zgodovino in teorijo prevajanja s posebnim ozirom na slovensko-italijanske odnose. Glavnino knjige tvorijo študije primerov in sicer v prvem delu vprašanje prevodnega posredovanja slovenske literature v tuje prostore, še posebej v italijanskega. Medtem, ko naš trg (torej slovenski bralci) želi čim hitreje priti do slovenskega prevoda v tujini najbolj aktualnih del in avtorjev, pa se morajo slovenski avtorji truditi, da bi bili prevedeni in prisotni v drugih kulturah in ne nazadnje na tujem knjižnem trgu. V Italiji je tako recimo prepoznan Ciril Zlobec, prav gotovo pa je fenomen tudi Boris Pahor. Omenimo lahko tudi našega Vena Pilona, ki je v francoščino prevedel antologijo slovenske poezije (Œillets rouges pour Paris : petite anthologie de poemes slovenes) in Evgena Bavčarja, ki je v Franciji utrl pot Borisu Pahorju. V tujini poznajo tudi Srečka Kosovela, ki ga je angleško govorečemu prostoru predstavil Bert Pribac, Ludwig Hartinger pa se je iz navdušenja nad njegovo poezijo naučil slovenščine in vzljubil Kras.

Sledijo poglavja o književnih prevodih iz italijanščine v slovenščino. Gre za kanonična besedila italijanske književnosti in sicer Boccacciovega Dekamerona, Machiavellijevega Vladarja, poezijo Leopardija, Manzonijeva Zaročenca in Srce avtorja De Amicis. Avtorica je primerjala različne slovenske prevode navedenih del. Posebno mesto pa je zaslužila še primerjava slovenskih in italijanskih prevodov Asterixa.

V pogovoru smo se dotaknili tudi sodobnega prevajanja. Medtem, ko je nekoč prevajanje temeljilo na prevajanju iz klasičnih in evropskih jezikov in so bila tudi druga knjižna dela neevropskih kultur posredno prevedena iz enega od evropskih prevodov, se mladi prevajalci pogumno lotevajo tudi prevajanja iz ne tako običajnih evropskih jezikov (nizozemščina, skandinavski jeziki …) in neevropskih jezikov.

Martino Ožbot Currie srečamo tudi kot prevajalko (npr. Edward Sapir: Jezik – uvod v poučevanje govora, Luigi Luca Cavalli - Sforza: Geni, ljudstva in jeziki). Je glavna urednica revije Hieronymus (Revija o prevajalstvu) in sourednica revije Linguistica in v upravnem odboru Društva slovenskih književnih prevajalcev.

Zdenka Žigon