Šinrin-joku

Tokratni četrtkov pohod je bil neke vrste preventivna medicina, japonska gozdna kopel. Po makadamski cesti, med bujno cvetočimi travami na Mali Lazni smo hitro stopili v prijetno senco mešanega gozda. Udejanili smo prvo načelo gozdne kopeli, ki priporoča, da se enkrat na teden okopamo v zelenem. Svež vetrič je vel med vitkimi smrekami in visokimi bukvami, dolgi rokavi so se nam prilegli, veselo klepetanje ni preglasilo harmonije šumenja gozdov in ptičjega petja. Sprehajali smo se po cesti, uživali v spokojnosti narave vse do hrumenja traktorja. Le-ta  je kmalu ubral svojo pot v globel, v pomoč  gozdarjem pri, upamo, skrbnemu gospodarjenju z gozdovi. Še krajši vzpon po cesti in prišli smo do poti v Veliko ledeno jamo v Paradani. Jama je 650 metrov globoka in dobre štiri kilometre dolga. Led v jami sega do globine 150 metrov, količina ledu se z leti spreminja. Mirko nam je povedal, kako so od tod prevažali led v Trst in z ladjami vse do Egipta. Po širokem kolovozu smo se spustili do manjšega platoja s klopcami in informacijsko tablo, nato pa po stezi do vhoda v jamo pod prepadno steno. Pri spuščanju  smo opazovali, kako si v različnih pasovih sledijo alpske rastlinske združbe, rastlinski obrat. Skrbno smo stopali med koreninami, kamni in pragovi, dokler nismo uzrli temnega vhoda v podzemlje. To območje je zavarovano kot naravni spomenik. Po kratkem postanku smo nadaljevali pohod po cesti in se blago vzpenjali, malo po senci, malo po soncu, vedno v objemu gozdov. Časa za prijetno druženje je bilo dovolj, skupina 26 med seboj povezanih pohodnikov pa primerna, da smo začutili zadovoljstvo in veselje v naravi. Prav hitro smo prišli do križišča in zavili desno proti Golakom. Hodili smo po „Paradana Strasse“, cesti, narejeni leta 1874 kot del prvega gozdno gospodarskega načrta v Avstro-ogrski monarhiji. Že med hojo v ledenico, kasneje še pri spomeniku mladi ženski, ki se je smrtno ponesrečila pri nabiranju malin za prodajo, smo se zamislili nad težkim življenjem domačinov.  Spomenik sožitja rastlin pa predstavlja mogočen brest, ki je vase sprejel temnozeleno smrečico.

Pod Iztokovo kočo smo zapustili cesto in pohod nadaljevali po široki pešpoti proti izhodišču. Prijetno je bilo stopati po mehki podlagi, se malo zamisliti nad svežimi medvedovimi stopinjami, se spomniti, da smo tu le gostje. Dobro razpoloženi, znanstveniki so dokazali, da k temu prispevajo fitoncidi, ki nastajajo v naravi, smo prišli do avtomobilov. Požrtvovalni vozniki so nas varno pripeljali do Koče Edmunda Čibeja, kjer smo pojedli okusno kosilo in slaščico.

S tem pohodom smo zaokrožili tokratni niz pohodov za srce in dušo. V statistiko se nismo spuščali, bolj pomembno je, da smo ob skrbnem Mirkovem vodenju varno prehodili krožne poti, da smo  pod budnim Marjaninimi očmi hodili v skupini in imamo lepe spomine ob podpori njenih fotografij. Tako bomo tudi v naslednjih tednih skrbeli za srce in dušo in pričakovali prvega oktobrskega četrtka, saj poznata Marjana in Mirko še veliko poti; pa tudi spoznavata vedno nove.

Za sedaj pa le še misel Johna Muira, ameriškega naravoslovca in očeta narodnih parkov: „Gozd je dom večne modrosti in miru - pojdi tja in poslušaj!“

 Anb, Društvo upokojencev Ajdovščina