Nedelja. Nebesna modrina je vladala na nebu. Ozračje je prečistila naša burja, torej razgledi, dokler seže oko. Kam?

Energija in spomini iz otroštva so me povlekli proti Sv. Pavlu. Čeprav je bila pot povsem znana, je nudila že pomladni nadih. Marelice in posamezne breskve so s cvetjem krasile pokrajino. Rumeni šopki, beli in vijola, da se oko ne more nagledati. Pomlad je s svojo roko segla že precej visoko. Okrog Vodnega stolpa je bilo že nekaj radovednih obiskovalcev, zato sem le s pozdravom nadaljevala pot.

Na vrhu Sv. Pavla, tako smo rekli nekoč, se je nudil čudovit razgled na vse strani. Napasla sem si oči in zadihala kot kraljica.

In zdaj … na zahodni strani me je vabil Tabor, zato sem jo urezala naprej. Najprej so me pozdravile lepe domačije v prvem naselju na Ravnah, v Slejkih. Skrbni prebivalci so že zaorali v njive in vrtove.

Tabor, kot stražar na robu Vipavske doline, me je očaral, prevzela me je njegova starost, saj sega njegov nastanek v začetek 15. stoletja. Kakšno pomembno vlogo je imel v preteklosti? Če bi ti mogočni  zidovi zmogli govoriti, kaj vse bi nam razkrili. Videli so Rimljane, varovali ljudi pred Turki, spremljali Benečane in Avstrijce, doživeli našo sedanjost … Južno stran obzidja sta okrasili dve marelici, kot nevesti. Zapustila sem zgodovinske priče in sledila poti.

Družbo ji delajo njive in drobnica, ki obira sočno travo. Ovinek za ovinkom se je steza spuščala proti dnu soteske. Pozornost obiskovalcev privabi Lehnjakov slap na potoku Konjščak, najprej samo šum vode, potem pa slap in manjši slapovi. Moč in lepota. Na drugi strani soteske grozijo mogočne skale. Podobe narave dokazujejo njeno  moč, lepoto, edinstvenost. Hvala, da smo tu doma!

Moj izlet naj bo le en predlog, ko boste, pohodniki, v dvomu, kam.

Irena Šinkovec, PD Ajdovščina