Načrtovalci namakalnega sistema morajo za pravilno dimenzioniranje namakanja upoštevati naslednje podatke, ki jih pridobijo od usposobljene organizacije. Razprostranjenost posameznega tipa tal na namakalnih površinah je ena pomembnih karakteristik. Če imamo na neki namakalni površini na enem delu npr. globlja in/ali bolj glinena tla in na drugem delu plitvejša in/ali bolj peščena, jih bomo poskušali namakati z različnim režimom, kar navadno pomeni v tem delu ločen namakalni sistem (torej razvodni cevovodi in namakalna oprema). Izogibajmo se namakanju po ''srednji varianti'' z namenom, da bi celotno površino namakali skupaj kot srednje težka, srednje globoka tla. Le če je en tip tal močno prevladujoč nad drugim, lahko sprejmemo kompromis in celotno površino namakamo kot to zahteva prevladujoči tip tal. Upoštevati moramo tudi globino horizontov tal. Tla niso homogena po celotni globini, temveč so se v času razvoja oblikovale od nekaj centimetrov do nekaj 10 cm debele plasti – horizonti, ki se bolj ali manj razlikujejo po fizikalnih, kemičnih in biotičnih lastnostih. Pri namakanju je pomembna tudi tekstura tal v posameznem horizontu, sposobnosti zadrževanja vode v posameznem horizontu. koeficient infiltracije tal. V primeru izvajanja fertigacije, t. j. gnojenja preko namakalnega sistema, je potrebno upoštevati tudi določene kemične lastnosti tal.

Tla nudijo oporo rastlinskim koreninam ter zadržujejo v sebi vodo in hranilne snovi, ki jih rastline srkajo preko koreninskih laskov. So trifazni sistem, sestavljen iz trdne, tekoče in plinaste faze. V določenem volumnu tal je količina trdne faze praktično nespremenljiva in zajema od približno 40–70 % celotnega prostora. Prazen prostor med trdnimi delci – porami – zasedata voda in zrak, ki sta v obratnem sorazmerju. Več ko je vode, manj je zraka in obratno. Pore se delijo na makro (večje) in mikro (manjše) pore. Za rastline so pogoji najboljši, ko makropore zapolnjuje zrak, mikropore pa voda.

Trdna faza tal je sestavljena iz mineralnega ter iz organskega dela. Mineralni del je sestavljen iz delcev različnih velikosti, ki se delijo v sledeče teksturne (velikostne) razrede: pesek, melj in glina. V tleh so delci zastopani v različnih deležih in govorimo o peščenih tleh, peščeno-glinastih, peščeno-meljastih, ilovnatih, meljasto-glinenih ipd. – vse se kombinacije teksturnih razredov. V ilovnatih tleh so sorazmerno enaki  deleži peska, melja in gline. V splošnem so peščena tla lažja in glinasta pa težja. Talne delce med seboj vežejo organska snov ter mineralna veziva v skupke, ki dajejo tlom različno strukturo, ki jo po velikosti delimo na: kepasto (delci večji od 5 cm), grudičasto (delci velikosti od 1 do 5 cm), mrvičasto (delci velikosti od 1 do 10 mm) in prašnato (delci manjši od 1 mm) ter po obliki na: kroglasto, listnato, prizmatično in poliedrično. Tekstura določa sposobnost tal za zadrževanje vode ter skupaj s strukturo določa koeficient infiltracije, ki je pomemben za izbiro kapacitete pri namakanju z razpršilci.