Voda je v tleh v obliki vodne pare ali v obliki kapljevine (tekočine). Ko količina vodnih molekul v talnem zraku doseže nasičenje, se začne vezava vode na talne delce v obliki kapljevine (Slika 1). Prva plast molekul vode se veže s tenzijo – 3,1 MPa. Tenzija je izraz za negativni tlak, ker med talnimi delci in molekulami vode (tudi samo med slednjimi) delujejo privlačne sile. Če opazujemo zanemarljivo majhen del vode (zanemarimo maso in volumen vode), potem govorimo o potencialu oz. v tem primeru o matričnem potencialu vode v tleh, ki ima negativni predznak in ga označujemo z grško črko psi (Ψ). Podajamo ga tudi kot pF vrednost, ki pomeni logaritem vodnega stolpca, izraženega v centimetrih in ki ustvari tak potencial (npr. pri potencialu 1000 cm je pF vrednost 3; potencial 1000 cm je enakovreden 10 m vodnega stolpca oz. 1 bar hidrostatičnega pritiska).

Vsaka naslednja plast vode, vezana na talne delce ima nekoliko večji matrični potencial (od večje negativne vrednosti se pomikamo proti ničli). Čim več vode je v tleh, večji je matrični potencial in voda je vedno bolj dostopna rastlinam. Vstop vode iz tal v rastline preko koreninskih laskov je možen, če je matrični potencial vode v tleh večji (manjša negativna številka) od potenciala vode v rastlinah, ki se prav tako izraža v negativnih vrednostih v MPa. Rastline morajo zato, da lahko sprejmejo vodo skozi koreninske laske, premagati njen matrični potencial v tleh. Dogovorjena meja najmanjšega matričnega potenciala, ki ga rastline lahko premagajo, je - 1,5 MPa, četudi nekatere rastline, npr. oljka, lahko sprejemajo vodo, ki ima manjši potencial. Dogovorjena meja - 1,5 MPa (pF = 4,2) se imenuje točka venenja (TV). Rastline pri takem stanju vode v tleh trajno ovenijo in si ne opomorejo, četudi jih zalijemo.

Ko količina vode v tleh narašča in se debeli plast vodnih molekul, ki so vezane na talne delce (Slika 2), postaja voda vedno bolj dostopna rastlinam. Ko je vode v tleh relativno veliko in je vodna plast okoli talnega delca že relativno debela, je matrični potencial zadnjih plasti vode tako velik, da ga premaga gravitacijski potencial in voda se začne zaradi gravitacije premikati skozi talni profil. Ko gravitacijsko odcedna voda odteče, se vzpostavi stanje t. i. poljske kapacitete (PK). Pri PK je največja količina vode, ki jo tla lahko zadržijo. V tem stanju so mikropore zapolnjene v vodo in makropore zapolnjene z zrakom. Za večino rastlin je to najprimernejše stanje, saj imajo korenine na voljo dovolj vode in dovolj zraka. Dogovorjena vrednost matričnega potenciala za PK je -0,033 MPa (pF = 2,5).

Če je vode v tleh toliko, da so z njo napolnjene tudi makropore (npr. po dovolj močnem in dolgotrajnem dežju), govorimo o polni kapaciteti tal za vodo. Vendar voda iz makropor počasi odteče v globlje plasti in proti podzemni vodi, ker je gravitacijski potencial večji od matričnega. Ko gravitacijsko odcedna voda odteče, se vzpostavi stanje PK tal za vodo, kar se v peščenih tleh zgodi po približno enem dnevu, v glinastih tleh po približno treh dneh.