V jutranjih urah je bilo nebo še svetlo, čeprav vremenska napoved ni bila obetavna, saj naj bi dopoldne že deževalo. In res je bilo tako. Naš četrtkov pohodnik Danilo nas je pričakal na  parkirišču v Solkanu. Šli smo skozi središče Solkana, kmalu zavili v desno, se po strmih stopnicah spustili na nabrežje reke Soče do Kajakaškega kluba. Bilo je kaj videti, od deroče Soče, novega,  pred kratkim odprtega visečega mostu čez Sočo, ki ga uporabljajo tako pešci kot kolesarji, nekaj stran most, ki povezuje cesto v Brda in most z železniško progo. Za lepe razglede na Sočo smo  se ustavili tudi na mostu, ga prehodili, nadaljevali po kolesarski stezi in jo po nekaj ovinkih zapustili. Nadaljevali smo po makadamski cesti skozi vas Šmaver, mimo razpadajoče in zaraščene hiše, kasneje smo jih opazili še kar nekaj.  Pot se je kmalu spremenila v asfaltno cesto, ki nas je spremljala večino poti, saj smo se izogibali mokrim in blatnim stezam.  Kmalu smo prišli do turistične znamenitosti – panoramske klopi  z napisom 'Collio Brda', kar je pomenilo, da se nahajamo v Italiji. Skozi okvir nad klopjo se čez vinograde lepo vidi kostnica na Oslavju.  Tu je začelo deževati, zato smo se temu primerno opremili. Dež, čeprav ni bil močan, je vztrajno padal, vztrajali pa smo tudi pohodniki in tudi izpod dežnika so bili razgledi lepi. Hodili smo po cesti, obdanimi z vinogradi, že urejenimi od pomladanskega dela in cvetočim sadnim drevjem.  Po krajšem vzponu smo si ogledali še cerkev sv. Valentina. Po vijugasti  cesti navzdol,  pa še navzgor, skozi vas Oslavje smo prišli na 153 m visok grič, tudi imenovan Oslavje. Tu  stoji kostnica.  Ker je vhod v kostnico  s prednje strani po stopnicah zaprt, smo nadaljevali v desno po cesti, ob kateri se nahaja klopca z lepim pogledom na Sabotin.

Ob prihodu nas je prijazno sprejel gospod Bartolomeo, nas pospremil  in razkazal notranjost kostnice, gospa Zdenka pa nam je pomagala s prevodom. Kostnica je zgrajena  iz istrskega in nabrežinskega kamna, dokončana leta 1938.  Pobudo za izgradnjo je dala Pokrajina Gorica in uprava kostnice Redipulja. Narejena je po načrtih rimskega arhitekta Venturija. Kostnica ima štiri stolpe, v katerih so vzdolž sten grobne celice s posmrtnimi ostanki  z imeni identifciranih vojakov, neznana trupla pa so pokopana v skupinskih kostnicah na sredini stolpov. V kostnici je pokopanih 57.200 italijanskih vojakov, ki so bili prekopani in sem preneseni iz vojaških pokopališč od vasi Kamno do Gorice,  ter 539 avstro-ogrskih vojakov, ki so bili prekopani iz vojaških pokopališč na Banjški planoti. V centralnem stolpu je pokopanih 13 mož, ki so prejeli zlata odlikovanja za vojaške dosežke. Ob koncu nas je gospod Bartolomeo peljal še na vrh enega od stolpov na ogled znamenitosti. Ko stopiš na sredino kroga na stolpu in začneš govoriti, iz kroga slišiš odmeve svojega glasu.

Po ogledu kostnice smo se v dežju vračali skozi vas Pevma. Ogledali smo si spomenik padlim borcem iz Pevme, Oslavja in Sv. Mavra ter cerkev. Prečkali smo most čez Sočo, zavili na razgledišče, od koder so lepo vidni vsi trije mostovi v Solkanu. Skozi Gorico smo prišli na slovensko stran.  Še malo po makadamu in skozi zaselek Klanec, ter skozi center Solkana smo se na cilj vrnili malo premočeni, a ugotovili, da je bila odločitev za pohod pravilna, da je tudi v dežju lepo, predvsem pa,  da smo veliko naredili za dušo in srce.

ms, Društvo upokojencev Ajdovščina