Prav je, da se včasih za trenutek zazremo v preteklost, da se ustavimo ob pomembnih imenih in ob junakih, tudi iz planinskih vrst, da nam je korak v prihodnost lažji. Ob koči pod Golaki počastimo spomin na požrtvovalne planince, ki so vztrajali in ohranjali Planinsko društvo Ajdovščina že več kot 110 let. Spomnimo se na prostovoljce, ki so s trudom lastnih rok postavili kočo pod Golaki, tudi Bavčerjevo na Čavnu in tudi tisto pri izviru Hublja, ki ni več v lasti Planinskega društva Ajdovščina. Torej na vse to in še na marsikaj velikega iz zgodovine Planinskega društva Ajdovščina poroma spomin pohodnikov, ki pridejo pod Golake ne glede na vreme. Prav to je v oktobru posebno muhasto.

V nedeljo, 6. oktobra, oblaki niso napovedovali vremena, vendar je burja zapihala s severa in omogočila, da so pohodniki dosegli postavljeni cilj.

Iztokova koča je vse prijazno sprejela. Blaževa harmonika je ogrela premrle prste in spodbudne besede planinca Draga Ergaverja, na teh pohodih je bil od začetka, so vzbujale optimizem.

Pravljica pod Golaki je tudi tokrat oživela. Kaj pa je pravljičnega pod Golaki? Narava, neokrnjena narava, ki je v oktobru že dobila jesenski nadih; pravljična sta mir in tišina, ki bi ju lahko rezal, toliko ju je; pravljična je koča, iz katere vejeta prijaznost in toplina.

Torej pohodniki, zaradi vremena jih je bilo manj, kot smo pričakovali, so tudi letos oživeli resnično pravljico pod Golaki.

Irena Šinkovec