Ta legendarni stavek, ki je bil hkrati naslov potepanja zgodovinskega krožka v okviru Univerze za tretje življenjsko obdobje Društva Most Ajdovščina, smo v Celju slišali kar nekajkrat. Izrečen naj bi bil ob pokopu zadnjega celjskega grofa Urha II. (zahrbtno umorjenega v Beogradu), ko je zaradi dedne pogodbe celjska grofija prešla v last Habsburžanov. Predstavnik te dinastije je namreč kar med pogrebom v cerkvi prelomil celjski grb z značilnimi tremi zvezdicami. Te so svojo reinkarnacijo doživele leta 1991 v grbu samostojne Slovenije, na podlagi zgodovinskega mita o Celjskih kot prvih nosilcih slovenske državnosti. Dejansko gre za najmočnejšo plemiško družino na ozemlju Slovenije, bajno bogato (135 gradov!), toda brezkompromisno, ki si za dosego svojih ciljev ni pomišljala poseči po najskrajnejših sredstvih. Dramatične življenjske zgodbe posameznih članov celjske hiše so preživele več kot pol tisočletja in že na avtobusu nam jih je oživila naša članica, sicer rojena Celjanka Irena Breščak!

Živa priča veličine te družine je mogočen celjski grad, na težko dostopni legi nad mestom, težko dostopen še danes. Z avtomobilom še gre, s 50 sedežnim avtobusom pa se je vzpon izkazal kot adrenalinska preizkušnja voznika in potnikov. Če se je srečanje s smetarskim vozilom nekako izšlo, pa so kar trije delovni stroji morali naprej počistiti cesto, saj so ravno na ta dan gozdarji podirali obcestno vegetacijo.

S skoraj uro zamude smo se vendarle pretolkli do slikovitega gradu, ki je bil priča vzponu in zatonu celjske dinastije, zidovi pa še vedno šepetajo slovensko različico Shakespearjeve tragedije, kjer vlogo Julije igra Veronika Deseniška, pri čemer 23 metrov visoki stolp nosi ime celjskega Romea – Friderika II. V njegovi senci smo zbrano prisluhnili vsem vojnim zaslugam, porokam, peripetijam, spletkam, ki so se ohranile v zgodovinskem spominu, s čimer se ne more pohvaliti nobena druga plemiška družina v našem prostoru.

Nato smo se (po že očiščeni cesti) spustili v mesto do Zgodovinskega arhiva Celje, ki ga vodi naše gore list dr. Borut Batagelj. Predstavil nam je ustanovo, popeljal med arhivskimi fondi in nas mimo nekaterih znamenitosti še pospremil v središče mesta.

Celje si z Ajdovščino deli rimsko obdobje, pri čemer je bila naša castra 'samo' vojaška utrdba, Celeia pa pravo mesto z več kot deset tisoč prebivalci, bogato infrastrukturo in razkošnimi palačami. O tem priča arheološko razstavišče Celeia - mesto pod mestom v kleti Knežjega dvora.

Celjani so ponosni tudi na Almo Karlin, svetovno popotnico, poliglotko, avanturistko in pisateljico. Sredi mesta so ji postavili kip, kako se z Eriko (pisalnim strojem) vrača z železniške postaje, s katere se je pred osmimi leti bila odpravila v svet in ga dobršen del sama samcata tudi obredla. Zanimive lokalne, povečini eksotične primerke je pošiljala v Celje, ki so danes v Stari grofiji na stalni razstavi, v kateri je ta posebna ženska med nami zaživela ob doživeti predstavitvi vodičke. 

ep, foto Jerica Pelicon