Jesen je v Lokavcu že kar nekaj let obarvana z etnološkim proučevanjem krajevne zgodovine. V prejšnjih letih sta najbolj odmevala pregleda lokavškega šolstva in športa, letos pa smo se odločili, da pod drobnogled vzamemo lokavška plazova Slano blato in Stogovce.

 

V petek, 5. oktobra, je na to temo v krajšem predavanju spregovoril Igor Benko, načelnik ajdovske civilne zaščite. V zelo zanimivem pregledu se je dotaknil predvsem zgodovine dogajanja na plazu Slano blato, prisotni pa smo lahko veliko izvedeli tudi o trenutnem stanju. Marsikdo med nami se je sicer že v preteklih letih, ko je plaz Slano blato bolj grozil kot danes, udeležil podobnega predavanja v Lokavcu in Lavričevi knjižnici, posebno vrednost pa je tokratnemu druženju dala domačna sproščenost, ki se je ustvarila v komunikaciji med predavateljem in poslušalci. Po končanem predavanju smo odprli tudi pregledno razstavo dogajanja na obeh plazovih, ki bo v prostorih Dvorane Edmunda Čibeja na ogled še do sredine novembra.

 

Slanemu blatu in Stogovcam smo posvetili tudi letošnji pohod. Deževna nedelja je sicer od tega odvrnila marsikaterega pohodnika, okrog dvajset najbolj vztrajnih pa se nas je po prvi nedeljski maši, ki jo je lokavški župnik daroval po namenu KS za varstvo kraja pred plazovi in naravnimi ujmami, odpravila skoraj do vrha Slanega blata. Pohod sta vodila Igor Benko in Dušan Kompara, udeležil se ga je tudi zelo dober poznavalec dogajanja na plazu, geolog Marko Kočevar, pohodniki pa smo lahko v živo videli, kako nepredstavljivo moč ima narava in kaj vse mora postoriti človek, da bi jo vsaj za silo 'ukrotil'.

 

Sobota pa je bila namenjena kulturi. Medse smo tokrat povabili skoraj 100 - članski ansambel folklorne skupine Tine Rožanc iz Ljubljene. V okviru njihovega društva sicer deluje več sekcij, Lokavec pa sta obiskali odrasla in veteranska skupina s šestimi plesnimi spleti različnih slovenskih pokrajin in s profesionalnimi nastopi čisto prevzeli občinstvo (ki je kar malce zaskrbljeno pogledovalo na odrske deske, ali bodo zdržale vso to energijo). Marsikdo je pozneje priznal, da ta del slovenske kulturne dediščine v naših krajih premalo poznamo in da je bilo presenečenje ob zanimivih, do potankosti izpeljanih plesnih zgodbah, toliko večje. Temu primeren je bil tudi odziv v dvorani.

 

 

Da so se med nami zelo dobro počutili tudi naši gostje, pričajo besede Dejana Štimflja, člana odrasle skupine: »Nastop v lokavški športni dvorani je bil za nas Rožance res nekaj posebnega. Že ob prihodu smo jasno videli, da so se domačini zelo potrudili in nam zagotovili optimalne pogoje tako na odru kot tudi za njim. Z veliko truda so športno dvorano spremenili v odlično prizorišče za folklorni koncert. Rožanci smo popoldan pred nastopom preživeli zelo delavno, saj je bilo za dobro izvedbo koncerta potrebno opraviti veliko priprav in vaj. Koncert je potekal v zelo sproščenem vzdušju in vsakemu plesalcu se je že na daleč videlo, da na odru zelo uživa. Piko na i je dodala odlična publika, ki je vsako izmed šestih točk nadgradila z bučnim aplavzom. Po koncertu seveda ni šlo brez jedače in pijače, tako da smo Rožanci 'nastop' podaljšali precej pozno v noč.«

 

Osrednja sobotna prireditev je na Lokavških kulturnih dnevih tudi priložnost, da pregledamo, kdo je s svojim delom v preteklih letih najbolj doprinesel k razvoju in prepoznavnosti našega kraja. Ob dvajsetletnici uradnega delovanja smo priznanje Edmunda Čibeja za leto 2012 podelili Društvu za oživljanje lokavškega izročila DOLI za izjemen prispevek pri ohranjanju kulturne dediščine v domačem kraju in širom domovine.

 

Snovalci Lokavških kulturnih dnevov 2012 smo se, potem ko smo pospremili zadovoljne ljubljanske goste, pospravili dvorano, da je v ponedeljek že lahko sprejela športne aktivnosti, strinjali, da smo na pravi poti: iz leta v leto večja udeležba na prireditvah je gotovo dokaz, da v Lokavcu cenimo svoje korenine.

Bojana P. Kompara