S tolminskimi diabetiki imamo lep dogovor, da se srečujemo enkrat letno pri njih, drugič pri nas. Naj povem, da so ta čudovita srečanja, vredna spomina. Drug drugemu predstavimo znamenitosti naših krajev in vse lepote, kar jih premoremo, tako v naši lepi dolini kot ob  Soči vse do Bovca.

Letos smo srečanje pripravili mi v društvu diabetikov Ajdovščine in Vipave. Najprej smo jih povabili v Vipavski Križ, na malico v grajsko klet. Predsednik krajevne skupnosti nam je predstavil svoje malo mestece z vsemi znamenitostmi vred. Resnično se je potrudil, kajti naši gostje bi še kar ostali in posedeli pred gradom.

Samostan in cerkev nam je razkazal pater in prav škoda je bilo, da nismo imeli več časa za vse, kar je bilo zanimivega videti. Velja opozoriti, da se v stari cerkvi, kjer so ljudje stoletja molili k bogu in k svetim, izrazito čuti posebna energija, ki pomirja in sprošča.

Nekaj pred dvanajsto so naši gostje zapustili Vipavski Križ in prišli v Ajdovščino. Predsednica društva je pohitela naprej, se preoblekla v obleko iz rimskih časov in vsem predstavila Ajdovščino kot nekdanjo Castro. Seveda je zgodovina zanimiva in je kaj pokazati. Nikjer v državi ni toliko ohranjenih stolpov, obzidij in vsega, kar nas domišljijsko z lahkoto popelje v tiste čase v prvem stoletju naše ere in naprej do konca rimskega imperija.

Presenečenje v polno je predstavljal prihod rimskih vojakov v vsej bojni opremi s ščiti in sulicami - članov društva Teodozij seveda. Naši gostje so ostrmeli. Skupaj smo odkorakali do obzidja, kjer je sledilo fotografiranje, saj je vsak hotel imeti sliko vojakov na vrhu obzidja in v mislih zavrteti čas nazaj v zgodovino.

Predsednik Krajevne skupnosti Ajdovščina Tine Krtelj je pravi človek za to funkcijo. Resnično je dal vse od sebe, da je predstavil Ajdovščino, kot zna samo on. V barčku B52 so nas vse povabili na hladno pijačo in nam jo postregli z vso prijaznostjo. Seveda je za vsem tem stal Tine. Malce naprej proti obzidju je trgovina Fama praznovala obletnico delovanja. Ponudili so nam pijačo in jedačo. Ljudje kar niso mogli verjeti, saj je vse delovalo, kot bi Ajdovščina tistega dne živela zgolj za nas in naše goste.

Kosilo smo imeli pri izviru Hublja. Tudi tam so se potrudili - prijazna gostilna prijaznih ljudi.

Slovo od naših gostov je bilo prisrčno. Še nekaj češenj za domov, da je bil spomin na ta pozno pomladni dan lep.

Vem, da bo tudi nam prihodnje leto z njimi lepo. Saj je čar druženja diabetikov v tem, da razumemo drug drugega, naše tegobe in znamo ceniti življenje bolj kot povsem zdravi.

Sonja Groznik