Iz Ajdovščine smo  krenili v delno oblačnem vremenu. Pred Brezovico je pričelo rahlo deževati. Dež nas je spremljal tudi na startu pohoda in še dobre pol ure hoje. Za lepe poglede nas je nekaj časa prikrajšala še megla. Nato se je na veselje vseh planincev, nebo pričelo vedriti.

Pohod smo začeli v Polhovem Gradcu, skozi Mačkov graben. Najprej po asfaltirani cesti, s počasnim vzpenjanjem ob grebenu in potoku, ki nas je spremljal večji del grabna. Skozi graben teče potoks številnimi majhnimi jezovi. Kmalu se je cesta spremenila v kolovoz, vse do kmetijeJelovčnik. Skozi gozd smo premagali še krajšo strmino in po uri hoje smo že bili pri turistični kmetiji Gonte. Tu smo imeli krajši postanek za lačna in žejna usta. Z novo energijo smo zakorakali na kolovoz, ki se je vzpenjal čez Mali Tošč na 1021 visoki Tošč. Od tu je lep razgled proti zahodu na Polhograjsko hribovje, na severu pa na Škofjeloško.

Tošč je najvišji vrh v Polhograjskih dolomitih. To čast je v drugi polovici 70-ih letih 20. stoletja prevzel od Pasje ravni (1029 m), ko je Pasjo ravan jugoslovanska vojska znižala za 9 m, na 1020 m. Pod samim vrhom Pasje ravni je veliko bunkerjev in rovov. Danes na Pasji ravni stoji vremenski radar ARSO, katerega odprtje je bilo maja leta 2014.

S Tošča smo se spustili po kolovozu navzdol. Po uri in pol hoje smo bili pri cerkvi sv. Jedert v vasici Selo z le nekaj hišami. Prav toliko smo po krajših spustih in vzponih potrebovali še do Pasje ravni. Od tu je sledil spust skozi gozd in po travniku do Bukovega vrha (832 m), na katerem stoji cerkev Žalostne Matere Božjeiz leta 1501, ki je pogosteje omenjena kot cerkev Sveta Sobota.

Pred nami je bil še zadnji spust do Tavčarjevega dvorca na Visoko pri Poljanah. Dvorec šteje za najpomembnejše arhitekturne spomenike na Poljanskem in višek kmečkega stavbarstva druge polovice 18. stoletja v Sloveniji. Dvorec je kupil pisatelj Ivan Tavčar, ki je bil rojen na Visokem. V njem je Tavčar ustvaril največja literarna dela. Ob dvorcu je tudi njegov bronasti kip.

Za pot, ki nas je vodila po hribčkih, na katerih je skoraj obvezno cerkvica, ter dolinicah, ki so v tem letnem času obarvane v najlepše barve, ki jih premore narava, sta nas vodila Janko in Mirko. Pot smo prehodili v dobrih šestih urah.

Polni lepih vtisov čudovite narave, smo se v večernih urah, dobre volje vračali domov. Janka smo zadolžili, da nam tudi za naslednje leto pripravi pohod v te lepe kraje.

m.s.