Minuli mesec so se članice Skupine za samopomoč Nova Gorica poslovile od Slavice Ergaver z naslednjim pogrebnim nagovorom:

DRAGA SLAVICA!

Nekje med spomini na preteklost in načrti za prihodnost, se je ustavil tvoj korak. Sedanjosti nisi preživela, čeprav smo imeli mi in tvoji najdražji s teboj še veliko načrtov. A življenje je načrte obrnilo drugače in njegove volje nam ni  dano spreminjati. Zaspala si v večni sen…

Dolgo časa si bila aktivna članica naše onkološke skupine za Samopomoč Nova Gorica. Rada si prihajala na naša skupna srečanja in rada si delila z nami svoje misli, mnenja, občutke, bolezenske izkušnje pa tudi stiske ob vsem tem, saj se v skupini sprejemamo, cenimo in spoštujemo prav takšne kot smo. Veselila si se naših druženj, pogovorov, izletov in zabav.

Pa smo te nenadoma začele pogrešati, ker si bila nekajkrat odsotna  in se spraševati, kje si, kaj se dogaja s teboj. Odgovor na to vprašanje nas je zelo razžalostil, a smo ves čas s tabo vred, upale in verjele na najboljše, še zlasti zato, ker si ti verjela in upala vse do zadnjega. Ko sva se po telefonu slišali, nisi nikoli niti za trenutek podvomila v uspeh zdravljenja. Dejala si mi, saj danes znajo zdravniki že veliko pomagati…

Kako prehitro je minilo življenje s teboj, draga Slavica! Kot drobni biseri so nanizani spomini skupno prehojene poti. Veliko jih je in veliko obrazov odseva v teh drobnih kroglicah. Tu domujejo utrinki naših najlepših trenutkov s tabo, ki jih nosimo v sebi. In prav ti utrinki so za vedno zaznamovali naša srca.

Spominjale se te bomo kot prijazno, veselo in sproščeno, ki si z vztrajnostjo in dobro voljo vse zmogla in vse prenesla. Kljub temu, da si bila velika borka vse do zadnjega, žal bolezni nisi mogla premagati. A ostajaš nam zgled vztrajne in odločne borke.

Pravijo, da kadar ugasne mama, ugasne eno sonce, a se na nebu prižge nova svetla zvezda, ki zasije v vsej svoji moči in neizmerni toplini.

Danes smo se zbrale tukaj, da se poslovimo od tebe in ti rečemo hvala za vse skupno lepo in dobro ter  nam je bilo dano deliti trenutke življenja s teboj.

Sonce tvojega življenja, draga Slavica, je za večno zašlo in se žal  ne povrne. A njegovo svetlobo lahko ponesemo drugi dalje. Več nas je, bolj sveti…

V bolečini in žalosti sočustvujemo z vsemi tvojimi najdražjimi ter jim izrekamo naše iskreno in globoko sožalje! Naj tvoja svetloba sije nanje, osuši njihove solze in toplina tvojega srca potolaži njihovo žalost. Naj jim nepozabni spomini nate dajejo moč, da bodo zmogli živeti prihodnost brez tvojega zemeljskega življenja!

Srečno pot, draga Slavica, kjerkoli že si! Naj te ponese angel na krilih tja, kjer ni več žalosti, strahu in ni bolečine, kjer domujejo le prelestna tišina, mir in spokojnost!

SREČNO!  Tvoje sočlanice onkološke Skupine za samopomoč N.G.

Ajdovščina, 28. 06. 2017

Anamarija Remiaš, koordinatorka Skupine za samopomoč Nova Gorica