Tretje življenjsko obdobje. Ali sem res že del tega? Leta res hitro tečejo. Zato se odločim, da bom počela samo še to, kar mi je všeč in, za kar do sedaj nisem imela časa ali priložnosti.

Društvo MOST ponuja toliko priložnosti in dogodkov, da se koledar kar prehitro napolni, včasih mi žal celo zmanjkuje prostih terminov.

V aprilu smo z zgodovinskim krožkom obiskali Vrhniko in ljubljansko Barje. V Vrhniki smo se na sodobno pripravljeni stalni razstavi: Moja Ljubljanica, srečali s skrivnostnim podzemljem, spoznali svet pod gladino reke, ki skriva izredne arheološke najdbe in se sprehodili ob nabrežjih, ki so stoletja krojila razvoj vrhniškega prostora. Po ogledu smo odšli na Klanec v spominsko hišo Ivana Cankarja. Stisnjeni okrog mentrge s peharjem suhih hrušk, smo na domač in prijeten način s kustosinjo kramljali o Cankarjevem življenju in delu. Izvedeli smo, da ni bil samo pisatelj, izdal je tudi pesniško zbirko in si z risanjem portretov zaslužil kakšen goldinar. Kljub rahlemu rosenju, smo se povzpeli do cerkvice svete trojice in kakor nekoč Cankar, opazovali meglice, ki so se dvigale nad Barjem. Pod Klancem smo si v prijetnem lokalu privoščili skodelico kave. 

Nato smo se z našim avtobusom po robu Barja skozi Bistro, Borovnico in Podpeč pripeljali do Iga. Ogledali smo si razstavo: Koliščarji z velikega jezera. To za ta kraj ni naključje, saj so kolišča na Igu od leta 2011 vpisana na Unescov seznam svetovne dediščine. Ob vstopu se v trenutku premaknemo 5000 let v preteklost, z občutkom, da smo vstopili v Jalnov svet Bobrov. Zares zanimiva razstava in prijetno vodenje.

Za konec smo se ustavili še v Črni vasi in si ogledali nenavadno in zelo lepo Plečnikovo cerkev svetega Mihaela na Barju. Z barjanskih meglic smo se v spremstvu belih čapelj zadovoljni odpravili proti domu.

Veselim se že majskega srečanja - napovedan je sprehod po Šturjah. Le kaj nam bo naša Zdenka zanimivega predstavila?

Če vas zanimajo tovrstna srečanja, se nam pridružite. Prostora je še dovolj za vse.

Jana Maraž