Že kot dijak je Medvešček hodil po takrat še obljudenih zaselkih Kolovrata in Matajurja in raziskoval stavbno dediščino tega področja. Zelo ga je zanimalo tudi, kako so nekoč živeli v teh krajih, torej še pred prvo svetovno vojno in še dlje v preteklosti. Počasi si je pridobil zaupanje ljudi, možje so mu pripovedovali o starem načinu življenja, povezanosti z naravo, zdravilstvu, raznih obrednih predmetih, znamenjih in pred njim razgrinjali starosvetni svet. A moral je 'po oglarsko' priseči, da vsega tega, kar so mu povedali ne bo nikomur povedal vse do takrat, 'ko se bo lunin krajec obrnil dol'.

In Pavle Medvešček je prisego spoštoval in skrbno varoval njihovo skrivnost. A medtem ni čakal križem rok, da se bo lunin krajec obrnil, ampak je pridno zbiral različne materialne ostaline. Zaposlen je bil kot konservator za ljudsko dediščino na Zavodu za spomeniško varstvo v Novi Gorici, deloval je na območju celotne severne Primorske, pa vse do Krasa in Brkinov. Poleg dokumentiranja materialne in stavbne dediščine je svojo pozornost znal nameniti predvsem ljudem, ki so mu znali pripovedovati o načinu življenja nekoč, njegov službeni čas pa se je nenehno prepletal z njegovim osebnim življenjem, saj je tudi z družino ob koncih tedna in v času dopusta obiskoval te kraje in domov prinašal različne predmete, kamne, palice, pa tudi zapise raznih pripovedk in ljudskih motivov.
Po letu 2007 je prišel čas, ko je lahko o starovercih tudi spregovoril. Njegova etnološka zbirka, ki je bila na ogled  na razstavi v Goriškem muzeju, obsega kar 257 predmetov, in skupaj z njegovimi zapisi nam izrisuje podobo načina življenja ljudi v drugi polovici 19. in v začetku 20. stoletja. Kaže nam na asketsko in težko življenje ljudi, ki so se preživljali z delom na kmetiji, v veliki povezanosti z naravo. Staroverci se na videz niso ločili od drugih ljudi, razen, da je zanje veljalo, da so bili 'bolj slabi kristjani'. Razlikovali pa so se v svojem odnosu do transcendentnega: znamenite so njihove (kamnite) kačje glave, hišni duh, tročan, ris, bruščin – to so samo nekateri izrazi, ki so povezani z njihovim verovanjem in načinom življenja, poznali so sveta drevesa, svete studence, posebne kamne. Sami sebe niso nikoli imenovali staroverci. "Mi nismo staroverci, pač pa nam drugi tako pravijo. Mi imamo svojo vero in drugi nam tako pravijo."
Poleg zbranih in ohranjenih predmetov je Medvešček izdelal tudi nekaj replik oz. sodeloval z nasveti pri izdelavi teh replik. Prav gotovo je najbolj poznana kabrca, trikotna glinena piščal.

Samo želimo si lahko, da je kljub časovni oddaljenosti še kje mogoče najti kakšne materialne ostaline te skupnosti, pa tudi Pavle Medvešček nas bo s svojimi predavanji in zapisi še naprej ozaveščal o tej do sedaj skriti duhovni dediščini. Kdo ve, mogoče pa mora kakšen pomemben drobec tega izročila ostati prikrit do časa, ki ga še ne poznamo?

Zdenka Žigon