Do takega prestižnega, nikoli pozabljenega tekmovanja, je bila letos upravičena ekipa štirih osnovnošolcev, učencev 8. razreda OŠ Dobravlje. Urban Krkoč, Nik Gregorič, Tilen Žvanut in Samo Vetrih so člani orientacijskega krožka omenjene šole. Veliko tekem, treningov in trening kampov se je bilo potrebno udeležiti skozi vsa leta tekmovanja, z rezultati pokazati, da so dobri in uspešni orientacisti. Pika na i pa se je postavila na državnem šolskem orientacijskem tekmovanju lanskega oktobra. Ekipno so fantje postali državni prvaki v starostni kategoriji osmih in devetih razredov.

To je bila vstopnica za svetovno šolsko orientacijsko tekmovanje, s kratico imenovano WSCO, ki se odvija vsaki dve leti. Letos je bilo tekmovanje v Palermu na Siciliji in sicer od 21. do 28. aprila. Udeleženih je bilo 27 držav sveta, tekmovalcev pa preko 600 v starosti od štirinajstega do osemnajstega leta. Slovenijo je zastopalo 36 najboljših orientacistov.

Z občutki dobre orientacijske pripravljenosti in fizične kondicije smo se odpravili na pot. Z avtobusom do italijanskega letališča Trevisa, od tu z nizkocenovno letalsko družbo do Palerma. Namestili so nas v hotelsko naselje na obrobju največjega mesta Sicilije. Polni pričakovanja za to veliko tekmo, smo srečevali prihod reprezentanc mnogih držav. Nekatere številne, druge majhne.

Sledila je uradna otvoritev tekmovanja s kulturnim programom in nekaterimi elementi podobnimi olimpijskim igram, kot je na primer prižig ognja. V mimohodu po ulicah Palerma so nas prebivalci mesta spremljali z zanimanjem in navdušenjem, kajti pisana množica mladih športnikov v najrazličnejših barvah dresov je bila prava paša za oči. Orientacisti-tekmovalci pa so vsak trenutek sprevoda izkoristili za promocijo svojih držav s pesmijo, glasbo in športnimi vzkliki. Skratka evforično vzdušje, ki se ti vtisne v spomin in ga še dolgo ali nikoli ne pozabiš. Sledenje kulturnemu programu pa je bilo bolj težko, kajti prireditveni prostor in znani temperament naših sosedov-organizatorjev nista bila pohvale vredna.

Naslednji dan je sledil trening in spoznavanje terena, ki bi ga lahko primerjali z našim kraškim.

Bilo je veliko kamenja, bodečega nizkega rastja in grmovja ter še več brezpotij. Iskanje pravih, najkrajših poti do kontrolnih točk ni bilo lahko delo. Ugotavljanje novih oblik terena, ki so označene na zemljevidu z znaki mikrolokacij nam je postavljalo veliko vprašanj kam in kako. Na terenu smo srečevali številne tekmovalce drugih držav in s pomočjo nasvetov trenerjev uspešno izpeljali trening.

Naslednji dan je sledila prava, resna tekma na dolgih razdaljah, za kategorijo starosti 14 in 15 let približno 6 km dolžine.

Do tekmovalnega terena Boscodella Ficuzza se je bilo potrebno voziti z avtobusi. Vožnja v eno smer je trajala dve uri, tako da smo veliko časa bivanja na Siciliji preživeli na avtobusih. Včasih je bilo tudi čakanje, kajti konvoj avtobusov je spremljala policija.

Prihod na startni prostor je posebno doživetje. Med množico tekmovalcev si na prireditvenem prostoru poiščeš svoj kotiček na prostem, odložiš prtljago, se preoblečeš v tekmovalni dres in preveriš v spominu svoj štartni čas. Ta je odločilen za tvoj zgodnji ali poznejši odhod v smeri starta. Na prst si natakneš sportident, s katerim elektronsko potrdiš najdeno kontrolno točko. Drugi prst je nosilec kompasa, okrog vratu ti visi akreditacija, ki potrjuje tvojo identiteto vsakemu v vsakem trenutku. Tako opremljen s tremo v telesu, mogoče strahom v duši in samozavestjo v glavi se podaš v prostor, imenovan karantena iz katerega ni več poti nazaj, ampak samo naprej proti startu. Med potjo imaš možnost treninga par kontrolnih točk, tako ob poti, kar ni slabo za premagovanje treme in dvigovanje samozavesti. Na start moraš pravočasno, slediti moraš uri in biti pozoren na izgovorjavo tvojega imena in priimka, ki si včasih nista enaka s pravim. Tu preverijo, če se vse ujema, oddaš akreditacijo in se pomikaš skozi tri polja pod šotori. Poslušaš sekundne zvoke startne ure, izkoristiš možnost nekaj sekundnega pogleda na pravo orientacijsko karto brez vrisanih kontrolnih točk. V zadnjem polju končno vzameš pravi orientacijski zemljevid in ga pogledaš. Enako naredijo še trije tekmovalci, ki stojijo poleg tebe, vendar vsak z drugačno progo. Še zadnji trije sekundni zvoki, ko se v teku poženeš do startne kontrole. Za tremo ni več časa, samo še zbranost, koncentracija, hitre noge in veliko upanje, da prideš točno na kontrolno točko. V nasprotnem primeru se ti naseli v dušo nemir in zmeda. To pa pomeni izgubo dragocenega časa, s katerim drsiš po lestvici uspešnih strmo navzdol.

Vsi štirje orientacisti so težko progo uspešno opravili. Izmed 87-ih tekmovalcev v kategoriji najmlajših fantov se je na dolgi progi najbolje odrezal Urban Krkoč, ki je pristal na 25. mestu. Nik Gregorič in Samo Vetrih sta bila v zlati sredini. Sledili sta še dve tekmi. Na podobnem terenu kot dolga proga je bila tekma srednje razdalje, dolžine 3,7 km. Tu so se rezultati naših tekmovalcev nekako obrnili. Najboljši je bil Tilen Žvanut, na 20.mestu. Nik in Samo stabilno srednja. Skratka, lahko bi rekli, da so se fantje odlično odrezali, kajti rezultati v prvi tretjini so za svetovno tekmovanje, kjer je huda konkurenca, kar odlični.

Še posebej zanimiva pa je sprint tekma, ki je potekala po starem mestnem jedru Palerma v narodno in spolno mešanih trojicah. Tu dobijo tekmovalci orientacijsko karto mesta že nekoliko pred startom, ker je njihov medsebojni dogovor tisto pravilo, ki narekuje kdo in kje bo poiskal določene kontrolne točke. Trojico običajno sestavlja dober, srednji in nekoliko slabši orientacist. Izberejo jih na osnovi rezultatov tekme dolge razdalje. Potrebno je znanje angleškega jezika in iznajdljivost. Na posebej označenih kontrolnih točkah se morajo vsi trije tekmovalci srečati, v cilj pa morajo priteči prijetih rok, torej trije kot eden. Na tej tekmi se vzpostavijo kontakti, mogoče prijateljstva med tekmovalci. Istočasno spoznajo tiste kotičke mesta, ki so skriti očem turistov in znajo biti po izgledu in prebivalcih malo nenavadni.

K druženju in medsebojnemu prepoznavanju tekmovalcev pripomore tu predstavitveni večer. Vsaka država se namreč predstavi s kulturno točko in svojo mizo. Na tej so tako dobrote oz. značilni proizvodi posamezne države, kot tudi številne orientacijske karte. Tekmovalci in mentorji se sprehodijo od mize do mize, preizkusijo dobrote in nabirajo orientacijske karte, ki jih potem primerjajo s svojimi.

Da smo se Dobravci lahko udeležili svetovnega tekmovanja, gre v prvi vrsti zahvala staršem, ki so otroke spodbujali vsa leta treningov, vodstvu šole, ki omogoča otrokom brezplačne prevoze na tekme in treninge,  mentorjema in seveda donatorjem denarnih prispevkov. To je Občina Ajdovščina, podjetje Polona družine Ukmar iz Črnič, športnemu zavodu Planica in podjetju SAOP iz Batuj- Šempetra.

Načrti naših tekmovalcev so udeležiti se naslednjega svetovnega šolskega orientacijskega tekmovanje, ki bo čez dve leti v baltski državi Estoniji. Sigurno bo zanimivo in nepozabno, tako, kot letošnje na Siciliji. Samo želja pa ni dovolj, do takrat bo potrebno trdo delo, nabiranje orientacijskih izkušenj in resno željo pripeljati do zastavljenega cilja.
Marija Kovač