V petek, 22. februarja, je bila v Lokarjevi galeriji pred številnim občinstvom, otvoritev druge letošnje razstave z naslovom Mozaik 2. Trije avtorji, trije različni ustvarjalni pristopi, vsak v svojem ustvarjalnem svetu.

Bogdan Soban se v pokoju kot svobodni umetnik ukvarja z razvojem računalniških programov za ustvarjanje slik. Dilema, ali računalnik lahko tudi ustvarja, mu je bil izziv v vseh obdobjih delovanja na področju informacijskih sistemov in računalniških tehnologij. Poznavanje računalniškega programiranja in poglabljanje v bistvo delovanja računalnika mu je omogočilo razvoj edinstvenega projekta, s katerim poskuša uveljavljati specifično smer računalniške umetnosti. Njegove stvaritve so računalniški programi, ki po zagonu avtonomno ustvarjajo slike, vedno nove in neponovljive. Metoda je znana pod imenom »generative art« in se v svetu uveljavlja kot pristop do umetnega ustvarjanja in potrjuje tezo o veliki povezanosti med znanostjo in umetnostjo.

Pravo nasprotje Sobanovi računalniški grafiki je ustvarjanje Sonje Makuc, ki išče ustvarjalne vzgibe v osebnem doživljajsko-domišljijskem svetu, ki se prepleta z racionalnostjo samega procesa, z odprtostjo za naključnost eksperimenta in z intuitivnim občutkom za točno določene forme grafičnega lista. V tradicionalnih grafičnih tehnikah litografije in monotipije ter sodobnejše alugrafije odkriva svojevrstno ustvarjalno energijo, prežeto z določeno mero meditativnosti. Njeno osnovno vodilo je delovni postopek, ki postaja bistven in obenem narekuje nadaljnje korake ustvarjalnosti, ki se spogledujejo z eksperimentom. Pred gledalcem se razpirajo meditativne pokrajine, ki z bogastvom sivin in detajlov prostor odpirajo in vabijo, da se sprehodimo po sledeh njenih grafičnih svetov.

Nenehno eksperimentiranje med študijem je mlado ustvarjalko Tamaro Bregar pripeljalo do tehnično in likovno zanimivih rešitev v oblikovanju školjk. Med bivanjem v Vroclavu na Poljskem je eksperiment postal njen oblikovalski princip, ki determinira formo. Prav forma je v keramiki, ki se rada igra s fascinantnimi površinskimi glazurnimi efekti, največji problem. Vsi predvidljivi in izzvano naključni elementi so nosilci zavednih oziroma hotenih, kot tudi povsem nezavednih sporočil. V svojem ustvarjanju združuje glino z lasmi, vlakni, bombažem, tekstilom, povoji ali drugimi rabljenimi materiali, ki jih predela in reciklira v svojih skulpturah. Zunanja oblika, s katero manipulira, je v bistvu trdna oblika, ki izvira iz školjk, ki lahko desetletja ostanejo nedotaknjena, pa vendar jih zunanji vplivi in okolje počasi rušita, razkrajata in uničujeta. To je pojav, ki ga lahko prenesemo tudi na naše življenje, ki ga skozi čas spreminjajo različni dejavniki.

Razstava bo na ogled do 16. marca.

Vladimir Bačič