Za pakiranje celotne plezalne opreme je bilo potrebne kar nekaj kombinatorike in prilagoditev omejitvam v letalskem prometu, vendar smo kljub temu kontrolne preglede uspešno prestali vsi, z izjemo ene (vseh je bilo osem) radijske postaje, ki se je letališkim uslužbencem iz neznanega vzroka zdela sumljiva. V Marakešu nas je po pristanku letala pričakal voznik, ki nas je odpeljal v skoraj 300 km oddaljeno vasico Zaouiat Ahansal. Čez prelaze, ki se nahajajo na nadmorski višini preko 2700 metrov, nas je do vasice vodila zavita cesta, ki je pozimi neprevozna. Po kratki noči smo se skupaj z otovorjenimi osli odpravili še globlje v pogorje Atlasa ter po treh urah hoje dosegli našo 'bazno postajo', vas Taghio. Taghia, ki leži na skoraj 2000 metrih nadmorske višine, predstavlja izhodišče za poti, ki vodijo v številne soteske okoliških vršacev. Njihove navpične stene ponujajo neskončne možnosti za plezanje po že navrtanih, pa tudi še nepreplezanih stenah, ki so visoke preko 800 metrov in se lahko pohvalijo s težavnostnimi stopnjami vse do 'osmice'.

Z najnujnejšo plezalno opremo smo takoj po prihodu odhiteli naprej proti naši steni. Dostop je bil vse prej kot lahek, saj z nahrbtniki, težkimi preko 20 kg, postanejo strmi vzponi še strmejši in ozke skalnate poličke še ožje. Kljub temu nam veselja, navdušenja in energije, ki so nam jih dajali pogledi na pisane skale v vseh odtenkih in okoliško naravo, vseeno ni zmanjkalo. Srce nam je še bolj zaigralo, ko smo po nekaj urah hoje končno uzrli našo 'deviško' severovzhodno steno gore Tagoujimt n'Tsaiannt. Pri izbiri stene nam je bil v veliko pomoč maroški plezalni matador Mohamed, eden najboljših maroških plezalcev. Del ekipe je vzpostavil začasni tabor v idilični kamniti pastirski hišici, v steno pa se je takoj podala vodilna naveza Benjamin in Robert. Oprijem skale je bil zelo dober in koža na rokah je precej trpela, a začetni raztežaji so bili opravljeni že prvi dan. Medtem ko je podporna ekipa ponovila transport ostale opreme do začasnega tabora, se je ekipa v steni pripravila na prenočevanje v 'portaledgu', viseči montažni postelji, primerni za prenočevanje dveh oseb v navpičnih stenah.

Po mirni noči in prenočevanju v steni je sledil nov dan. 'Šerpe' smo dostavljali material do stene (vsakič izboljšali čas dostopa), preostali pa so opravljali dostavo materiala po vrveh do vodilne naveze, ki je pridno napredovala v višino. Napredovanje je sicer začasno prekinila nevihta, ampak ob lepo zavarovani smeri se je ekipa hitro in varno umaknila strelam nevihte in debelim dežnim kapljam, ki so neusmiljeno tolkle z neba po steni, kjer že vsaka najmanjša napaka ne pomeni dobre popotnice. Tretji dan, po ponovnem celodnevnem plezanju na konicah prstov nog in rok, je vodilna naveza osvojila vrh stene in se pozno zvečer z ostalimi varno vrnila v Taghio na prepotreben počitek. Sledil je dan počitka za plezalce, ne pa tudi za 'šerpe', saj je bilo treba veliko materiala prenesti nazaj v Taghio. To je bila čudovita priložnost za še dodaten treking med okoliškimi gorami in uživanje v slikovitih razgledih. Peti dan se je ekipa sprostila ob bližnjem potočku, uživala ob pokušini različnih domačih šalamov in drugih mesnin, hkrati pa preizkusila lokalno plezališče, kjer je navrtala tudi novo smer. Medtem je Benjamin ponovno odšel k naši steni in skupaj z Maročanom Mohamedom v prvem poskusu uspešno preplezal novo smer imenovano 'Wajdovska Tarat', težavnosti 7c in dolžine krepko čez 300 metrov.

Sledil je le še pozdrav prečudoviti Taghii in nepozabnim razgledom ter, kar je v gorništvu najpomembnejše, varen povratek v dolino. Po kulturnem šoku in kaosu v centru Marakeša ter nekajurni zamudi letala smo se polni vtisov in pozitivnih doživetij v jutranjih urah vrnili v našo zeleno Vipavsko dolino.

Dr. Matej Kobal