Ne nazadnje si Vodopivca lahko delno lasti tudi ajdovska občina, saj je nekaj časa kaplanoval v Kamnjah, očetovi rojstni vasi, ter v Črničah. Večino življenja je sicer preživel v Kromberku, kjer je tudi pokopan. Rosa je iz obsežnega gradiva odbral glavne značilnosti Vodopivčeve pestre življenjske zgodbe in jo vešče umestil v za slovenski narod, posebej še za Primorce, razgiban in prelomen zgodovinski okvir. Občinstvo je skozi, v sliki in besedi, sočno nizanje dejstev spoznalo, zakaj je Vodopivec skoraj celo stoletje globoko navzoč v zavesti Primorcev in zakaj so njegove skladbe še vedno sestavni del programa primorskih cerkvenih in posvetnih pevskih zborov – namreč »zaradi izbranih osebnostnih lastnosti, globoke ljubezni do slovenske zemlje in njenih ljudi ter zaradi lahkotnosti in neposrednosti njegovega obsežnega glasbenega opusa, s katerim je zadel značaj in čut primorskega človeka«. Izbrane skladbe iz skladateljevega neverjetno širokega opusa je v knjižnici v živo predstavil ajdovski oktet Castrum.

V zadnjem delu je Rosa preletel še delovanje zbora, ki so ga le leto po Vodopivčevi smrti v Ljubljani ustanovili primorski študenti in si nadeli njegovo ime ter mu s tem postavili najlepši spomenik. Vodopivčev duh tako ne pojema in še naprej plemeniti in navdušuje ljudi, kot se je to zgodilo 25. maja v Novi Gorici, ob veličastnem praznovanju 60 – obletnice zbora.

Rudi Lovec