Barbara Grahor, ki te dni odhaja na študijsko izmenjavo v Munchen, zaključuje magistrski študij viole na  Akademiji za glasbo v Ljubljani. Že pri štirih letih je začela igrati violino, obiskovala je nižjo glasbeno šolo v Postojni, pri njenih desetih letih se je družina preselila v Ajdovščino in tukaj nadaljevala nižjo glasbeno šolo in tudi prešla iz študija violine na violo, ki ostaja njena strast. Po končani Škofijski gimnaziji v Vipavi nadaljuje študij na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Poleg študija Barbara ustvarja v številnih komornih zasedbah in aktivno sodeluje v večih orkestrih. Zanima jo tako klasika kot tudi jazz in vse bolj  raziskuje jazz improvizacije na violi. Uveljavlja se tudi v komponiranju, veliko se posveča aranžiranju in dirigiranju. Vodi tudi dekliški pevski zbor v župniji Šturje in zanj piše tudi priredbe, saj poskuša tudi v tradicionalno sakralno glasbo vnesti mladostno svežino in vedrino. Glasba ji pomeni glavno umetniško udejstvovanje kot tudi konjiček, kateremu bi še pridodala veselje do kuhanja. Sama pravi, da gresta dobra hrana in dobra glasba še kako skupaj. Svojo prihodnost vidi vsekakor v glasbi, sicer ne samo kot življenjski nuji, temveč kot v resničnem glasbenem umetniškem zadovoljstvu, ki prihaja iz njene notranje potrebe in svobode.

Glasbeni vložki med pogovorom so bili pravi balzam za nas poslušalce. Med drugim smo prisluhnili Prešernovi Vrbi ter avtorski pesmi Barbare in Sama z naslovom V sliki je rast na besedilo Marka Rijavca. Ta je bila premierno izvedena na slavnostni akademiji ob 25. obletnici Škofijske gimnazije Vipava. Samov vokal in kitara ter Barbarina viola so v njunem aranžmaju prav posebno zazveneli.

Kulturno bogat in doživet večer smo zaključili s prijateljskim druženjem in tako obeležili slovenski kulturni praznik.  

Niko Ličen