Marija in Andrej Štremfelj sta prva zakonca, ki sta leta 1990 stala na najvišji gori sveta Everestu. Na začetku njune skupne poti, ki traja že osemintrideset let, ju je združila ljubezen do plezanja, danes ju druži ljubezen do gora in tudi izkušnja, ko ti gore vzamejo drago osebo. V njunem skupnem življenu sta se na poleg številnih najvišjih svetovnih vrhov vzpela tudi na duhovni Everest. Spoznala sta, da se je potrebno včasih ustaviti in stopiti na pot, ki te pripelje do osebne vere. Tradicionalna vera jima je bila sicer položena že v zibelko, v zadnjih letih  pa ju druži tudi globoka vera v Odrešenika Jezusa Kristusa, ki je za nas umrl in vstal.

Gospa Marija pravi, da je bilo na tej duhovni poti odločilno  doživetje žeje, ki ga je opisala v zgodbi o vodi:       »Z možem sva se odpravila plezat v 1.000 metersko steno El Capitan v Kaliforniji. Če kje, potem tam nisva pričakovala, da bi se nama kaj posebnega zgodilo. Gospod pa dela po svoje. V tisti steni sva imela s seboj premalo vode in sva bila bolj na robu preživetja, kot kadarkoli v Himalaji. Steno sva plezala tri dni. Doživela sva izredno hudo žejo. Drugo noč ko sva prespala, sva bila zjutraj že kar malo omotična. Andrej je začel plezati, jaz pa sem ga varovala. Med tem sem v razpoki, ki je bila nastlana z vsemi mogočimi smetmi in svinjarijo, začela brskati in našla tri litre zapakirane čiste vode.  Tisti dan sva prišla na vrh. Zame je bil to tako presenetljiv dogodek, da sem se ob njem zamislila. Do takrat je bila moja vera tradicionalna – ob nedeljah k maši, potem pa končaš z Bogom. Tisto najdenje ni bilo naključje. To je bila spodbuda, da sem začela intenzivno razmišljati. Da je bila tam voda, ni bil čudež. Nekdo je je vzel preveč s seboj in jo je tam pustil. Pač pa moj vzgib, da sem začela brskati v tisto umazanijo, od katere bi se pravzaprav raje umaknila, je pa bil čudež! Iskala sem odgovore: kako slišati ta glas? Ko sva šla sama plezat, sva s seboj vzela knjige. Branje je namreč moja velika strast. S seboj sem tudi imela eno newagejevsko knjigo. V tistem trenutku jo začnem brati in odprejo se mi nova spoznanja duhovnosti.: Padla sem v new age. Bilo mi je 36 let, ko se mi je to zgodilo. Izhajam iz verne družine. Moja mama je imela izredno trdno in iskreno vero, da je prestala vse, kar se ji je zgodilo v življenju: zgodaj je ostala vdova z desetimi otroki ... Jaz pa sem si mislila, če v 36 letih nisem od Cerkve dobila, kar sem iskala, potem tam ni nič in gremo drugam. Ravno toliko, da sem videla, da je to popolnoma zgrešen korak. Ko začneš razmišljati v duhu new ageja, postaneš sebičen. Ti se postaviš na mesto Boga. Tudi sama sem postala nemogoča. K sreči je bil ta izlet zelo kratek.«

Prav v tistem času se je srečala s sorodnikom, ki jo je povabil v molitveno skupino na srečanje Prenove v Duhu. Njena prva reakcija je bila, da so ti ljudje  tej skupini čisto nori. Toda pojejo pa dobro. Mislila je, da bodo spoznali, da se motijo. Toda branje in razlaga Božje besede jo je začelo spreminjati. Prej so sicer  imeli doma Sveto pismo na vsaki polici, a zaprto. Hvaležna je, da se je vrnila k Bogu in v Cerkev. Spoznala je, da Bog vodi  naše življenje, kljub temu, da se mi včasih narobe odločamo. Mi lahko delamo slabo, a potem Bog popravlja. Vsakemu človeku bi želela, da se ustavi, pogleda svoje dosedanje življenje in videl bo, da sam od sebe ne bi mogel vsega tega narediti. Zakonca Štremfelj  sta človeka, ki živita polnost življenja in se ničemur, kar ljubita, ne odpovedujeta, pa čeprav gre  za aktivno gorništvo in ljubeče starševstvo, živita življenje vsak dan z Gospodom in tako jima vsakodnevni majhni dogodki izpoljnjujejo življenje. 
Niko Ličen