Mire Delavec Touhami, Hči puščave, kot jo imenujejo Tuaregi, je doma iz Mač pri Preddvoru. Je doktorica znanosti s področja literarnih ved, magistrica mednarodnih in diplomatskih študij in doktorica znanosti s področja prava. Pred leti je po njeni zaslugi oživel spomin na pisateljico Josipino Urbančič Turnograjsko. V prostem času se je na svojih humanitarnih popotovanjih med nomadskim prebivalstvom severne Afrike ustavila med Tuaregi. Zaradi narave svojega dela, v Nemčiji poučuje slovenske izseljence slovenski jezik in slovensko kulturo, je njeno življenje z možem in otrokom razpeto med Nemčijo in Gorenjsko, ves svoj prosti čas pa namenja človekoljubnim potem predvsem med Tuaregi.
Za začetek smo avtorico več knjig poprosili, da nam vsaj na kratko predstavi prvo slovensko pesnico, pisateljico in skladateljico Josipino Urbančič, ki si je po gradu Turn, kjer je živela, nadela psevdonim Turnogradska oz. Turnograjska. Tej vsekakor premalo znani pisateljici Mira Delavec Touhami posveča svojo raziskovalno dejavnost že iz študijskih let, proučuje njeno življenje in delo, vse je objavila kar v treh knjigah, vrednih branja: Nedolžnost in sila (2004), Moč vesti (2009), Šepet rdeče zofe (biografski roman, ki je izšel leta 2011, temelji na 1066 pismih dolgih od 15 do 35 strani, ki sta si jih v treh letih izmenjala Josipina in njen zaročenec Lovro Toman). O njej je posnela par kratkih filmov, skrbi tudi za njen grob v Gradcu, ustanovila pa je tudi Kulturno društvo Josipine Turnograjske. »Moč vesti je moč Josipinine vesti, da je ustvarjala z ljubeznijo in zanosom, in da ni do zadnjega dne življenja na tej poti odnehala. Moč moje vesti, da sem znala prisluhniti njenemu glasu in dokončati to, kar si je ona želela. Najina združena moč naj bo moč vesti vsem vam, da bomo skupaj gradili lepši jutri,« je povedala in še dodala, da je še vedno polna načrtov, kako delo Josipine Turnograjske še bolj približati slovenski javnosti.
Druga velika ljubezen naše gostje pa je puščava Severne Afrike oziroma ljudstvo, ki tam živi – Tuaregi. Že od svojih študentskih let dalje je te puščavske dežele obiskovala ne kot turist ampak kot humanitarna delavka, ki je potrebnim znala pripeljati pomoč (zdravila, hrano, oblačila…), če se je ustavila za dalj časa, pa je tudi poučevala angleščino. Predvsem so jo pritegnili Tuaregi, ljudstvo, ki je na žalost brez lastne države, saj je ozemlje, kjer živijo, razdeljeno kar med pet ali šest držav. Zaživela je z njimi, se naučila njihovega jezika, spoznavala njihovo kulturo in se poročila s postavnim tuareškim mladeničem Abdelom. V knjigi Hči puščave je portret Tuaregov orisan skozi intimno spoznavanje njihove tradicije, jezika, socialne strukture, zgodovine in številnih političnih problemov. Opozarja na njihove stiske in težave v sodobnem svetu, zato so jo tudi simbolično izbrali za svojo ambasadorko v Evropi. Z možem, ki je doma s predela puščave, ki politično pripada Alžiriji, sta v bližini njegovega domovanja kupila nekaj zemlje in zaenkrat na njej postavila temelje za nekakšen kulturni center za Tuarege, kjer bi poučevali tuareški jezik in kulturo in skrbeli, da bi se tradicionalne obrti, pa tudi vedenje o tradicionalnem načinu življenja Tuaregov lahko prenašalo iz roda v rod.
Kakšen je puščavski svet Sahare, kakšno je življenje med Tuaregi, vse to je Mira že popoldan prikazala dijakom na Srednji šoli Vena Pilona, zvečer pa tudi v Lavričevi knjižnici. Zahvalila se je tudi za vso humanitarno pomoč za tuareške otroke, ki so jo zbrali v obeh organizacijah (otroške igrače, šolske potrebščine, oblačila za otroke), ki jo bosta z možem Abdelom razdelila na svoji prihodnji humanitarni poti med Tuaregi.
Zdenka Žigon
