Gospa Bianchi smo jo klicali. Svojevrstna gospa z edinstveno frizuro. Ob vsakem ušesu je imela tanke kitke, zavite in pripete v obliki polža. Živela je na Prešernovi, v veliki hiši za belim portonom okrogle oblike. Težko smo odpirali mogočna vrata. Takoj si stopil na velike kamnite skrle, vijugaste in v vseh niansah. Mislim, da je bil ta tlak še iz rimskih časov. Velika in visoka dvojna vrata na levo in na desno. V sredini kamnite stopnice z železno ograjo, ki so vodile v nadstropja. Velike sobe, ki jih je oddajala predvsem učiteljem ali občinskim uslužbenkam, osebju knjigarne … Zanimivo, tu so stanovali skoraj vsi profesorji, ki so prišli po dekretu ali na razpis poučevat na takratno nižjo in višjo gimnazijo in tudi pozneje na ekonomsko srednjo šolo. Med njimi tudi Ema Bratina in Marinka Štrancar, uslužbenki pri tajniku občine tovarišu Lebanu. Delaven, strog, zelo sposoben tajnik ajdovske občine. Odličen vzgojitelj, zahteven nadrejeni. Marinka je bila prvakinja Jugoslavije v hitrosti strojepisja, korespondenci in stenografiji. 

Tudi gospa Bianchi, sicer Ivana Johmann, je bila učiteljica. Bila je že upokojena. Je pa vedno še hodila tu pa tam kaj na šolo. Vsaj prijateljevala je z mlajšimi kolegicami. Imela je malo cvileč glas in je cvilila vse na okrog vsakemu po trikrat: »Ali veste ... ali veste otroci? Moj Toni je umrl 3. 3. 1933, ali veste?« Otroci smo jo večkrat oponašali. Anton Bianchi, njen mož, je bil uradnik. 24. januarja 1897 se jima je rodil sin Walter, izdelovalec senčnikov za vaze. Senčnike je ročno kololiral za različne naročnike. Leta 1937 so bili njegovi senčniki na svetovni razstavi v Parizu. Na ta dogodek je bila gospa Bianchi zelo ponosna.

V času vojne in po njej je gospa Bianchi še poučevala. S starejšimi, kot sta bili Josephina Lokar in Lenči Hmelak, je govorila po nemško. Pouk smo imeli v veliki vrtni lopi na njenem vrtu. Obzidan je bil s kamni iz Hublja.