Od hiše do niše ali o kuhinji v Vipavski dolini v 20. Stoletju

Prav gotovo skoraj vsak od nas ob besedi kuhinja pomisli na dom. Kuhinja je srce našega doma. Vito Hazler je zapisal, da kuhinja ni samo splošni in najbolj nujni del našega bivalnega okolja ampak je dejansko jedro družinskega habitata. Branka Jurca v svojih spominih v knjigi Rodiš se samo enkrat pravi: » Pri nas doma smo živeli v kuhinji. Mama je zanetila ogenj v štedilniku, že zjutraj, in potem je gorelo v njem po malem ves dan. Tu je mama kuhala, čistila je solato, trebila je radič in špinačo. Rezala je korenje in čebulo in tudi meso, ko je bil pri hiši denar. Tu je mama šivala in krpala perilo. Tu je pozimi tudi sušila. V kuhinji sva se midva z bratom tudi učila. A tu smo sprejemali tudi obiske, po potrebi pa smo kuhinjo spremenili v delavnico.«

Dr. Špela Ledinek Kozjek, etnologinja, kulturna antropologinja in umetnostna zgodovinarka, sodelavka Inštituta za Slovensko narodopisje ZRC SAZU na Raziskovalni postaji v Novi Gorici in je v svojem etnološkem raziskovalnem polju vzela pod drobnogled prav kuhinjo. In to ne katerokoli ampak je primerjala kuhinjo v gornji Vipavski dolini, v Podragi, in kuhinjo v spodnji Vipavski dolini, v Renčah. Ne eno, več: v Podragi devetnajst, v Renčah pa dvajset. Raziskovala je vse oblike kuhinj od ognjiščnic do sodobne kuhinje. Proučevala jih je tako z arhitekturnega vidika kot z vidika uporabe, pa tudi njihovo opremljenost s pohištvom, posodjem, gospodinjskimi aparati. Spremljala je uvajanje novosti v ta vitalni del bivalne kulture in pri tem večkrat citira tudi našega rojaka Filipa Terčelja, ki se v svojih delih velikokrat z nostalgijo spominja kako neusmiljeno so predvsem mlade, ko so prišle v hišo, iz hiše odstranile ognjišča, simbol nekakšne družinske sreče, in postavljale zidane štedilnike. (Naš čolnič, Vozniki. Za domačim ognjiščem). Omenja tudi Anico Lokar, ki v svoji knjigi Od Anice do Ane Antonovne prikaže razlike med Ajdovščino in Šturjami, med Goriško Gradiščansko in Kranjsko. Tudi Podraga je bila na Kranjskem, in tako se tudi v kuhinji kot tudi sicer v socialno kulturnem in gospodarskem utripu kraja kažejo razlike. Svoje je po drugi vojni prinesla še bližina meje in v Renčah so tudi s pomočjo prepustnic svoje domove precej hitro opremili z različnimi gospodinjskimi aparati. V Ajdovščini pa smo imeli takrat najbolj renomirano tovarno kuhinj Lipo.

Mislili bi, da v današnjem času ni več razlik v kuhinjah zgornje in spodnje Vipavske doline. Vendar je avtorica v svoji nalogi razkrila, da pravzaprav so. Ne v opremljenosti s pohištvom in gospodinjskimi aparati, pač pa se v spodnji vipavski dolini pospešeno uvajajo tako imenovane sekundarne kuhinje, to so kuhinje, v katerih opravljamo recimo zahtevnejša dela kot je vlaganje, kuhanje jedi, ki puščajo vonjave (golaž, ribe…), v njej pa tudi pripravljamo hrano za kakšne večje družabne priložnosti. In prav za konec se avtorica sprašuje, koliko je kuhinja še srce doma in ali že prehaja v servis doma.

Na kredenco, pomemben element kuhinje ali pa jedilnice, kjer je bilo to ločeno, se veže tudi eden zadnjih zapisov Danila Lokarja (9. maja smo se spomnili 123. obletnice njegovega rojstva). Takole je zapisal:

Naša kredenca

Naša kredenca z mizo in velikim zrcalom vred v Ajdovščini je bila priča vsega našega življenja, ki sem ga preživel s svojimi starši, očetom in materjo. Če bom naštel vrsto spominov, bom obudil prav to življenje. Nekaj let pred smrtjo (ca 1906) je slonel na njenem marmorju s hrbtom stric Janez iz Mirna, ko nas je nepričakovano obiskal neko nedeljo. – Ta kredenca je bila priča srečnih božičnih večerov, ki smo jih preživeli z očetom, materjo, stricem notarjem in čakali polnočnice. – Ta kredenca je bila priča očetove nervoznosti ob semanjih dneh, ko ni imel miru, da bi lagodno pokosil. – Bila je priča visoke stolice, na katero je mati postavljala med sabo in očetom otroke, kakor po vrsti so prihajali na svet: Anica, Marijan, Anton, Igor. Bila sva najprej z Mirkom sama in nato opazovala vrsto, kakor so prihajali. – Videla je še starega Šani-ja, oče je bil takrat župan, ko je zvečer po večerji prihajal poročati očetu o občinskih zadevah. Bila sva z Mirkom še sama. – Videla je strica notarja, ko je poleti prišel iz velikega popotovanja v Bolgarijo in nam, ko se je vrnil, v družinskem krogu pripovedoval, kako je bilo po svetu. Seveda je povedal, kar se mu je zdelo primerno. – Važna je bila tudi velika stenska ura na uteži. Nanjo sem pogledal, ko sem za vse svete s stricem prišel iz Gorice in se zvečer vračal s Poldetom Repičem. Prišli smo že z nočjo na Koren. – Videla je obiske Mirenskih (1905-1907), ki so redno prihajali za Veliki šmaren. Mama jih je nobel gostila. – Videla je mene, ko sem bil na božičnih počitnicah in prinesel na mizo novoizišle Kettejeve poezije. Stric Gigi je to videl in rekel: »S Kettejem sva bila v Trstu skupaj pri vojakih. Bil je bolan in je umrl.« - Kredenca je videla mojo mamo, ki je natočila šilce orehovca. To je ponudila svojemu očetu, ki ji je prišel voščit vesele praznike za božič. Zgodilo se je v vsem življenju nekajkrat. – Kredenca je videla služkinjo iz Vel. Žabelj, ki je brisala šipe, ko jo je opazila Berta dr. Finkova in povedala mami, da je služkinja nosna. Zanosila je z Lulikom iz Gradišča, ko sta šla na Sv. Goro. To je bilo l. 1902. – Kredenca je gledala nas otroke, ki smo se igrali na odrčku pri oknu in čakali na mamo, ki je šla v Gorico in se vrnila šele z nočjo. Čakali smo, kaj nam je prinesla iz mesta. – Ali videla je tudi dan napovedi prve svetovne vojne. Mama in jaz sva se vrnila dan prej iz Trsta in brali smo v jedilnici velik plakat vojne napovedi »prvi dnevi« avgusta (3) 1914. – Tu se je igral oče s Tončkom in ga premetaval po rokah, ko mu je ga. Bianchi rekla: »Bo preveč, g. Lokar, bo preveč!« »Nič ne bo preveč!« je odgovoril oče. »Nič!« - Tu je sedel sam pri kosilu moj oče, ko sem prvič odhajal na Dunaj. Oče in mati sta bila kakor neprizadeta in bolelo me je, da me nimata več rada. Ali imela sta razen mene še 5 otrok. – Tu sem sedel zamišljen pri kosilu, ko je prvič prišel Gustinčič v hišo. Bal sem se za Anico, tudi mama se je bala in me prosila, da sem ji svetoval prof. Prijatelja, da ji bi dal kako informacijo o Gustinčiču. Vendar nama je Anica to zamerila. – Tu so se ustavljale tete iz Lokavca – Ida, Linči, Justi – ko so prihajale k materi na obisk ali po opravkih, njihov klepet je ostal v zraku. – Kredenca je videla prestrašenega očeta in mamo, ko so strugarji stavkali. Pozneje smo zvedeli, da jih je nahujskal Lojze Ergaver, kakor je sam priznal v svoji starosti. – Kredenca je videla mene, ko sem prišel prvič domov po maturi in pozneje tudi kot doktor 1918. – Pri mizi njej nasproti sem pri in po kosilu bral hrvaško, da se naučim jezika, ko sem se pripravljal, da grem na usodno pot (v) Zagreb. Tudi ko sem s te poti pozneje prišel in točil mimo kozarca, ker sem slabo videl, je teta Linči to opazila in me posvarila. Kredenca je vse videla. – Pred to kredenco je mama povabila mojo Jelo, ko je zvedela, da hodim zelo pogosto k njim. Sprejela je odločitev kakor izpolnitev mojih želja in sanj. –