Na Ljudski univerzi Ajdovščina iščejo zanimive poti izobraževanja, ker so časi epidemije pustili posledice na različnih področjih. Organizirali so in trudijo se vsakodnevno, da bi privabili na tečaje ljudi, ki čutijo, da bi se izobraževali zaradi interesa ali iz potrebe dela, mogoče zaradi družbe. Jezikovni tečaji, tudi z izpiti, so stalnica na LU. Veliko jih je potekalo tudi virtualno, ko so bili omejeni stiki.

Nekega dne se mi je ponudila priložnost poučevanja slovenščine za tujce, in sicer za delavce Mlinotesta. 30 ur učenja je potekalo v dveh izmenah, dopoldne in popoldne, da ne bi bil moten delovni proces. Res, 30 ur ni veliko časa za znanje našega jezika, vendar udeleženci so dobro napredovali. Že po prvih srečanjih ni bi potreben prevajalec. Kot zrna so pobirali in usvajali naše besede. Prišli so iz več dežel, kot rečemo, iz vseh vetrov, da bi našli srečo pri nas. Njihovo srečanje z našim jezikom je bilo različno, zato je zahtevalo delo določen trud, ki ga je usmerjalo spoštovanje do človeka, ne glede od kod prihaja, in moja ljubezen do našega jezika. Med udeleženci so bili tudi trije mladeniči, peki, ki jih je SREČA še pravočasno potegnila iz ognja v Ukrajini. Enega med njimi spremlja povsod slika na telefonu, ki mu jo vsak dan na novo pošlje sestra z bojišča. Starši z mlajšimi otroki so razseljeni po Evropi.

Vsi udeleženci tečaja so usvojili osnovno znanje jezika za sporazumevanje, da jim bo lažje na delovnem mestu in v vsakdanjem življenju pri nas.

Ob zaključku tečaja nas je presenetil obisk predstavnikov Mlinotesta, prišla sta gospod Ušaj in gospa Marjana, vodstvena delavca iz podjetja, pridružila se nam je še direktorica LU Eva Mermolja. Udeležencem tečaja sta podelila potrdila in jim prisluhnila. Sporazumevanje med njimi je potekalo v slovenščini. Tudi meni je zaigralo srce. Res so bile končnice nekaterih besed še napačne, tudi naglas je včasih zaškripal, vendar čas bo prinesel svoje. Gostje so pohvalili njihovo znanje, kar jim je vlilo samozavest in moč. Iskrene besede in njihove svetleče oči so izražale zahvalo predstavnikom podjetja, da so jim pomagali in da jim ni vseeno zanje. Začutila sem, da so si bili nekako bližje, namreč znižala se je jezikovna pregrada. Prepričana sem, da se bodo pozitivne posledice teh dogodkov čutile tudi na delovnih mestih.

Menim, da smo vsi upravičili tudi zaupanje LU, ki se je potrudila z organizacijo.

Fotografije, posnela jih je gospa Anja, so utrinek našega dela.

Irena Šinkovec