“Frančišek, popravi mojo Cerkev!”

Te besede je zaslišal sv. Frančišek Asiški, ko je nekega dne molil v napol razpadli in podrti cerkvici sv. Damijana. Vzel jih je zelo dobesedno in začel podrto cerkvico popravljati, kasneje pa je v molitvi in premišljevanju spoznal, da ga Bog pošilja popravljat Cerkev z veliko začetnico; živo Božjo hišo, ki se je v tistem času vdajala posvetnim rečem in razpadala, se podirala.

Danes je Cerkev (kot tudi preostali svet oz. družba) v podobnem zablodelem stanju in v nevarnosti, da se poruši. V zadnjih letih smo bili priča mnogim (Kristusove Cerkve nevrednim) aferam in sredi vseh afer je bil v letošnjem letu izvoljen novi papež, ki se 'podiranja Cerkve' dobro zaveda. Kako čuti svoje poslanstvo, je nakazal že ob izvolitvi, ko si je za svoje vodilo postavil zgled sv. Frančiška Asiškega, ki je vabil k uboštvu, preprostosti, pokori in medsebojni ljubezni. Cerkev pa v tem času nujno potrebuje novega Frančiška, ki bi jo iz mnogih zablod lahko pripeljal nazaj k prvotnemu in osnovnemu poslanstvu.

Jaslice v Lokavcu so letos v duhu aktualnega dogajanja. Središče jaslic je napol podrta cerkvica, ki simbolizira podirajočo se Cerkev z veliko začetnico. V to podrto cerkvico prihaja novo življenje, novo upanje - Jezušček s svojo milino, toplino, usmiljenjem ter zagotovilom, da Bog še ni obupal nad človekom!

Poslal nam je namreč novo upanje, novega Frančiška, ki ves čas preseneča s svojim za papeža neobičajnim ravnanjem, nam vztrajno kaže, kaj je zares pomembno v življenju ter nas s svojim svetlim zgledom vabi, naj se od podivjanega materialistično naravnanega načina življenja obrnemo nazaj k skromnosti in preprostosti, k sočutju in usmiljenju, torej k človeku. Papeža Frančiška v jaslicah ponazarja njegova bela katrca, ki se proti podrti cerkvici spušča po strmih in ozkih serpentinah luknjastega kolovoza (20 let stari beli Renault 4 je papežu podaril neki duhovnik).

Moderno velemesto in avtocesta ponazarjata neusmiljen ritem življenja zahodnega sveta, stalno hitenje, pretirano delo, pehanje za materialnimi dobrinami in zunanji blišč, pomanjkanje časa za bližnjega, pomanjkanje topline, usmiljenja, odpuščanja in sočutja. Simbolično se mesto z avtocesto dviga visoko nad sicer idilično pokrajino, ki pa s svojimi pašniki in podrto cerkvico ni zanimiva za moderni, 'pomembnejši' svet. Z avtoceste za to pokrajino ni izvoza, simbolično vodi v temen predor. Do Jezusa se torej ne da priti po široki, ravni, gladki in hitri avtocesti, pač iz mesta vodi stezica, kamnita, ozka in ovinkasta, ponekod obdana s trnjem, ki pa vztrajnega popotnika pripelje do kraja milosti.

Jezus nas ne pušča samih v tej naši bedi - vedno znova se rojeva v naših srcih, družinah, soseskah, šolskih in delovnih okoljih, pa tudi v naši Cerkvi z veliko začetnico. V vsako temo in mraz prinaša novo luč, toplino, vero, upanje in ljubezen, če ga le sprejmemo z odprtim srcem.

Cerkev smo mi vsi. In tudi iz razpok te naše napol podrte Cerkve lahko vzcvetijo rože!

Jasličarji 2013 in bpk