Vremenoslovci so nas begali s slabimi napovedmi, vendar so se po jutranjem dežju ob 6. uri na srečo oblaki dvignili. Na startu pred stoletnim studencem se nas je zbralo okrog trideset pohodnikov.

Zakorakali smo v strmino, steza je bila sicer mokra, vendar so bili pogoji za hojo ugodni. Obvezni vmesni postanek je bil pri Marijini kapelici pod Zelenim školom. Med požirki osvežilne pijače in vpisom v knjigo se nam je pridružilo še nekaj pohodnikov, ki so prišli po drugi poti. Skupaj smo 'zagazili' v globok sneg, ki ga je bilo za vrhom Gore okrog pol metra. Florjan in Samo, ki imata malo več kondicije, sta na novo 'markirala' pot po snegu proti vrhu. Ostali smo sledili v strnjeni koloni in za sabo puščali globoko 'gaz'.

Na vrhu je sledila skupinska fotografija za spomin. Zanimivo je bilo videti na vrhu nov visok stolp za telemetrijske oddajnike in tako kamniti križ ni več najvišja točka. V Hieronimovi domačiji smo se ogreli, okrepčali ter žigosali izkaznice. Ob kmečki peči nas je pozdravil starosta iz Žapuž – Jože Brecelj v 94. letu, ki je pohvalil organizatorje in pohodnike. Spominjal se je časov, ko so oni hodili ob nedeljah na Sinji vrh gledat vodohrane, vsekane globoko v hrib. Svetili so si s svečami, če so hoteli priti v notranjost.

V dolino smo se odpravili po isti poti, le zavili smo mimo že znanega sirarja Mira Likarja.

V Domu krajanov pa nas je sprejela žepovski župan Zvone Vidmar in kuhar Damjan Šeme z okusno mineštro.

Aleš Brecelj