Tekmovalci so se letos denimo merili v znanju o medčloveških odnosih, spominu, črnih trgih, zgodovini diplomacije in še več. Zveni zahtevno? Saj tudi je. WSC namreč zagovarja, da je učence in dijake treba postaviti pred situacije, v katerih morajo iti preko sebe in v izkušnji najti samozavest in odločnost. Tovrstnih priložnosti za rast je na tekmovanju polno. Inkluzivno in spodbudno okolje omogoča otrokom narediti prepotreben korak zunaj njihovega območja udobja in ugotoviti, da so njihove meje morda višje, kot so si dotlej predstavljali, bodisi pri debati, pisanju esejev, reševanju testov ali skupinskem kvizu. Na večernem plesu so tekmovalci v sproščeni družbi vendarle lahko odložili nekaj pritiska tekmovanja z ramen in nabrali novih moči. Izjemno zanimiv je bil tudi kulturni sejem, na katerem so sodelujoče delegacije predstavljale svoje države. Učenci in učitelji smo imeli priložnost okušati prigrizke in spoznavati običaje iz številnih, nam morda manj znanih držav vzhodne poloble. Slovenija je bila kot ena izmed zgolj dveh sodelujočih držav iz Evrope (poleg nas je v Malezijo pripotovala še delegacija s Švedske) manjša senzacija. Obiskovalci stojnice so okušali potico in druge slovenske dobrote ter se podučili o naravnih in drugih bogastvih, ki jih ponuja naša dežela.

Tudi uspehi niso izostali. Na svečani podelitvi ob koncu tekmovanja smo prejeli kar sedem medalj: Neja Polanc za debatiranje, Iris Zorzut, Tija Lah, Aldijan Smlatić, Aleks Pintar in Val Kobal pa za izkazano znanje po področjih. Morda se res sliši klišejsko, vendar te medalje naposled le niso tisto najpomembnejše, kar smo odnesli od tekmovanja. Z besedami Daniela Berdichevskyja, ustanovitelja in vodje programa, WSC prvenstveno nudi prostor, v katerem je čudnost čudovitost in čudežnost, prostor, v katerem so sprejeti in cenjeni vsi, zlasti tisti, ki so pogosto označeni za piflarje, geeke ali preprosto čudake. Svet WSC-ja pač poseljujemo tisti, ki ne le cenimo učenje, ampak v njem uživamo, ne le sprejemamo drugačnost, ampak se z njo oplajamo. Biti priča otrokom, ki spoznavajo svet in družbo, da bi se učili na preteklih napakah in sprejemali boljše odločitve v bodoče, nas lahko navdaja z upanjem za prihodnost. S to mislijo se želimo iz srca zahvaliti vsem, ki ste nam omogočili pot v Malezijo. Hvala, oziroma po malezijsko – terima kasih.

Ekipa WSC OŠ Danila Lokarja Ajdovščina