Hospic je nevladna humanitarna organizacija, ki želi nuditi podporo v trenutku nemoči, ko moramo sprejeti resnico, da se nekomu življenje izteka. Nadaljuje srednjeveško tradicijo spremljanja umirajočih in njihovih svojcev. Vodilo je sočutno sprejemanje bolnikov in podpora žalujočim. K delu pristopa skupina, v kateri sodeluje pod vodstvom koordinatorja (poleg osebnega zdravnika, bolniške sestre in socialnega delavca) tudi prostovoljec. Vse dejavnosti potekajo na pobudo družine, ki se sooča s stisko bolezni. Hospicu in prostovoljcem je skupna želja slišati in razumeti potrebe bolnika in njegovih svojcev.

V oktobru in novembru je v Kopru ter Novi Gorici že potekalo začetno usposabljanje prostovoljcev za delo v hospicu. Udeležencev je bilo petnajst.

Odločitev, da se udeležim usposabljanj za prostovoljca društva Hospic, je tlela v meni že veliko časa. Področje paliativne oskrbe ter njen razvoj na državnem nivoju spremljam z velikim zanimanjem. Ko sem izvedel, da se je začela formirat skupina na Primorskem, sem se udeležil usposabljanj, skozi katera so nas vodile strokovne delavke društva Hospic. Delo v skupini je bilo zelo strokovno vodeno, pridobili smo veliko novega znanja. Meni osebno je bilo zanimivo, doživeto podajanje izkušenj dolgoletnih sodelavk Hospica Aleksandre, Maje, Nataše. Delo na sebi, iskanje notranjih občutij ter podajanje izkušenj in na novo odkritih spoznanj z ostalimi v skupini. Prisluhniti sočloveku, slišati in biti slišan. Vse te čute smo radoživo prebujali. Pripravljeni in odločni, da se soočimo s tabuji, smo zaključili izobraževanje. Najbolj naraven pojav v naravi, ki se zgodi vsem živim bitjem, je smrt. Zakaj se je, nam ljudem, zgodilo to, da smo zadnji trenutek našega življenja, naše poslednje dejanje na tem preljubem svetu, zavili v tančico?

V letu 2016 vam želim zdravje, notranji mir, medsebojnega razumevanja in sreče. Sam pa si želim, da bi društvo Hospic v našem kraju lepo zaživelo in dodalo veliko noto h kvaliteti bivanja v našem kraju. Zavedam se, da ni nič samoumevno, zato pošiljam svojo pozitivno energijo in vse lepe želje tudi v naš sistem. Z željo, da se spremeni pogled ter postane bolj sočuten do ljudi, ki trpijo ujeti v svojih neozdravljivih boleznih ter jim omogoči dostojno smrt. Željo po dobičkarstvu naj premagajo ljubezen, pogum in strokovnost.

Rad govorim iz lastnih izkušenj, zato vam polagam na srce: vredno in neprecenljivo je pomagati človeku, ki umira ter mu nudit oporo in vso skrb. Predvsem pa mu prisluhniti in upoštevati njegove poslednje želje. Sam čas, ki nam je odmerjen pred smrtjo, je uganka in skrivnost ujeta v čas. Zato je toliko bolj pomembno, da je usmerjena na samega pacienta ter ga obravnava na celostni ravni. Je predpriprava na prihajajočo smrt, ki je lahko lepa, in neponovljiva, tako kot rojstvo.

Igor Vidmar