Pisalo se je leto 2009. Naša neutrudna Metka, polna novih idej in zanimivih novosti nas je navdušila za križarjenje. Deset nas je bilo v skupini in se z najetim  kombijem zapeljale do Benetk. Vkrcale smo se na križarko Splendid of d'SIS Royal Cariben za Dubrovnik - Atene - Kusadasi ... Bile smo navdušene. Ponovile smo leta 2019, ko nas je potovalo dvajset in sicer po zahodnem Sredozemlju.

Križarjenje tretjič: Že marca marcu sem opazila razpis za sedem dnevno križarjenje po južnem Sredozemlju v mesecu oktobru. Ugodna first cena, zanimiva destinacija. Razpisali smo ponudbo. Za potovanje se je do konca junija  prijavilo 29 članic in članov društva. 28. oktobra je bil odhod, avtobus iz Ajdovščine do Benetk.

Večina jih je šla prvič na križarjenje, pričakovanja so bila velika, pa tudi dvomi, strah pred morjem, plovbo, valovi ... Po opravljenih formalnostih na terminalu so nas z ladjicami odpeljali do Magliere, kajti križarke ne smejo več v pristanišče v Benetke. Vkrcali smo se, razporedili po kabinah in takoj v dvanajsto nadstropje na palubo, kajti ponujal se je čudovit pogled na zaliv in Benetke v ozadju. Fotografirali smo se z vetrom v laseh  in čudovito panoramo s sončnim zahodom ter zapluli po Jadranskem morju. Imeli smo dovolj časa za raziskovanje ladje, za orentacijo, kje je naša kabina, kje restavracije in kje druge zanimivosti. Na ladji ni nikoli dolgčas. Animacije, ples, karaoke, gledališke predstave, musical, bari, saloni za druženje, foto atelje, trim steza, fitnes in seveda brezcarinske prodajalne, butiki z oblačili, zlatarne ...

Drugi dan plovbe popoldne smo prispeli v Črno goro in zapluli v pristanišče Kotor. Vendar, nastal je kaos. Za izhod z ladje se je prijavilo čez tisoč ljudi in to je trajalo dobri dve uri ter nam skrajšalo čas ogleda Budve. Razdelili smo se v dve skupini, polovica za ogled Kotorja z vodnikom Leonom, polovica z Barbaro v Perast. 

Perast je majhno mestece v zalivu, mesto pomorščakov. Tu so včasih živele predvsem žene in otroci v večnem čakanju možev in očetov, ki so pluli po morjih in tako preživljali družine. Presenetila nas je lepota in slikovitost tega obmorskega mesteca. Vodnica nam je povedala črnogorskem zgodbo o Romeu in Juliji. Ljubezenska zgodba se konča tragično. Edini strel iz topa, ki ga izstreli Ante, smrtno zadene njegovo ljubezen Katico. Pokopali so jo na majhnem otočku, kjer Ante živi do svoje smrti in Katici tako ostane zvest.

Tretji dan smo pluli smo zapustili Jadransko morje in preko Jonskega zapluli v Egejsko morje. Ta dan smo imeli čas za uživanje na ladji. Na mehkih dekicah, ob vrčku hladnega piva, kozarčku vina, coctaila ali kavici smo poležavali na udobnih ležalnikih, se sončili na palubi, ali pa preprosto zaprli oči in poslušali glasbo, ki se je razlivala preko palube. Zvečer smo se odeli v slavnostna oblačila, kajti bil je kapitanov večer. Razkošna večerja ob slavnostno pogrnjenih mizah, prijaznih natakarjih in izbranih jedeh.

Po večerji, penina ali coctaili v neomejenih količinah, srečanje in fotografiranje s kapitanom, nato še gledališka predstava, muzical ...

Četrti dan zjutraj smo  se zasidrali v pristanišču otoka Mikonos, ki je eden manjših v sklopu Kiklandov.

Ogledali smo si glavno mesto Chara, se sprehodili ob morju po ulici 'Little Venise' (male Benetke), si ogledali belo pravoslavno cerkev Panagia, se sprehodili po ozkih, morda najslikovitejših uličicah na svetu. Povzpeli smo se više na 341 metrov nadmorske višine in si ogledali s slamo krite mline na veter. Zgradili so jih Benečani za mletje moke, kajti Mikonos je eden najbolj vetrovnih otokov Grčije. Tam smo posneli skupinsko fotografijo. Po ozkih ulicah ob vrnitvi v pristanišče smo imeli čas za oglede stojnic in nakupe spominkov.

Od vsega potovanja na križarjenju sem si najbolj želela videti, doživeti, obiskati otok Santorini. To je biser grških otokov, izbran za enega najlepših na svetu. Je najjužnejši otok v Kikladih in je vulkanskega izvora. Tu je bilo skozi zgodovino veliko izbruhov in ob enem od izbruhov se je otok sesedel vase, zato ima obliko prstana z malim otočkom v sredini. Zadnji izbruh je bil leta 1950. Naša ladja se zasidrala v zalivu, z ladjicami za reševanje so nas prepeljali na otok. Mesto Thira leži 300 m visoko na otoku. Tri možnosti so za dostop.

Prva, z žičnico, druga na hrbtih osličkov, ki so ponižni čakali v vrsti, ali peš po s kockami tlakovani cesti prebijajoč se med iztrebki oslov. Prijavila sem se za žičnico, vendar me je Alenka navdušila za hojo, za kar sem ji bila hvaležna. Med hojo smo uživali ob prelepem razgledu na sinje plavo morje, na otočke, posejane po obzorju in ladjo zasidrano v zalivu. Lastniki oslov so vabili za prevoz na hrbih osličev, kajti žičnica jim je skoraj dobesedno odtrgala zaslužek. Na otoku smo obiskali muzej Atlantida in v ogledu v živo s tridimenzijskimi očali doživeli izbruh vulkana. Zanimivo, presunljivo, poučno. Srečni, da smo se znašli v realnem svetu.

Obiskali smo rdečo plažo, eno lepših na otoku. Obdana z izrazito rdečimi kamninami, rdečim peskom na plaži, je res posebnost. Nato smo se zapeljali v vinsko klet na degustacijo grških vin. Vinska trta raste v Grčiji prav pri tleh, tako nizko rastoče  še nismo videli. Največ pridelajo belega grozdja, iz njega pa vino sorte z imenom Assyrtica, ki je visokega cenovnega razreda.

Santorini, predvsem mestece Thira,  je značilen po belih hišah s plavimi kupolami. Vse stavbe so sveže prepleskane in žarijo v svoji lepoti. Mesto je živahno, polno mediteranskega cvetja;  trgovinice, stojnice, lokali z grško hrano vabijo k obisku. Ob razgledni panoramski točki smo se fotografirali in ob vrnitvi kupili spominke.

Šesti dan plovba nazaj. Naša zadnja destinacija je bila Ancona v Italiji, kjer bi si ogledali mesto v pokrajini Marke, toda tri do pet metrov visoki valovi so  onemogočali pristanek. Z nemimi pogledi smo se sporazumeli: edina želja, da priplujemo srečno do Benetk. Ladja je upočasnila vožnjo na minimalno hitrost, tako da smo ponoči srečno pristali.

Vse smo doživeli: lepo, toplo poletno vreme, uživali smo ob plovbi pa treh morjih, opazovali obalo, modrino neba do obzorja. Spoznali nove kraje turistične, zgodovinske destinacije in doživeli nevihto na morju.

In za zaključek: na  križarki Armonia, ki je plavajoče mesto, smo preživeli teden, ki si ga želi, ali mora doživeti vsak vsaj enkrat v življenju.

Dobili smo informacijo, da potuje 16. februarja 2024 od Dubaja do Arabskih emiratov mimo Dohe, Abudabija ...

Rožica KOVAČ, DU Ajdovščina