'Ko velika dva postaneta največja'. Tako se je glasilo sporočilo letošnje proslave ob kulturnem prazniku na Cesti. Kot že naslov pove smo letos v proslavi povzeli dela dveh največjih slovenskih ustvarjalcev v zgodovini Slovencev. Cankar (igral ga je Vito Gregorčič) in Prešeren (Luka Štrukelj) sta se zagotovo zapisala globoko v zgodovino svojimi bogatimi in tudi kritičnimi deli.

V proslavi smo želeli izpostaviti teme, ki po eni strani povezujejo, po drugi pa razlikujejo njuno življenje. Tako se je celotna proslava sukala okrog petih točk, ki so jih popestrili glasbeni nastopi (Gregor Kodermac, Alma Fučka, Lana Stanič, Neža Štor, Gaja Stanič, Aljaž Kalin Kante, Maja Kalin Kante, Patricija Bevk, Vita Lavrenčič, Anej Pizzoni, Jani Pizzoni, David Pizzoni, Sara Štrancar, Samo Gregorčič, Alenka Stopar). Vsako točko so predstavljali izbrani prizori iz Cankarjevih in Prešernovih del, med prizori pa je tekel razgiban dvogovor med literatoma.

Prva tema je bila Boj. Za človeka je celotno življenje en velik boj. Najprej je bil odigran prizor iz vsem poznane Cankarjeve črtice (Sitar - Aljaž Kalin Kante, hlapec Jernej - Matej Štor), v katerem se hlapec Jernej v boju za svojo pravico obrača na Boga. V drugem prizoru smo se vsi spremenili v drzne vojake, ki jih je nagovoril pogumni Črtomir (Martin Curk).

V naslednji točki smo izpostavili Cankarjevo veliko ljubezen do svoje matere in Prešernovo muzo Julijo. Na odru se je predstavila Julija (Lana Pizzoni) ob recitaciji Sonetnega venca (Bogdan Bone), Cankar pa se je skupaj s svojo materjo (Jerneja Bone) odpeljal na Vrzdenec.

Cankar in Prešeren sta si bila po stanu zelo različna. Medtem, ko je Prešeren užival advokatski položaj je Cankar živel v revščini. V točki Beda je bil odigran prizor iz Cankarjevega “Pohujšanja v dolini Šentflorjanski” (Miran Fučka, Andreja Štor, Bogdan Bone), Prešeren, ki so ga poimenovali tudi “Doktor Fig”, pa je otrokom razdelil suhe fige.

Marsikdo se verjetno vpraša kaj bi ta dva velika ustvarjalca pisala v današnjih časih. Bi se lahko vključila v sodobni svet? To so nam pokazali razvajeni otroci (Maks Štor, Aljaž Fučka, bralka - Maja Ambrožič Fučka) skupaj s svojo materjo (Jerneja Bone) v prizoru iz črtice Bobi, ter Turjaška Rozamunda (Sara Stopar, bralec - Franjo Batič) skupaj s svojim junakom Ostrovrharjem (Samo Gregorčič) in teto (Alenka Stopar) v moderni preobleki.

V zadnji točki smo soočili Prešernov pogled na svet in Cankarjev na svoj narod. Medtem, ko je Prešeren že v kitici naše himne izrazil željo po medsebojnem povezovanju narodov, se je Cankar predvsem posvečal svojemu narodu. Najprej smo, tako kot se spodobi, skupaj z MePZ Vrnivec zapeli himno, nato pa so otroci z zastavami različnih narodov v roki izrekli simbolično besedo “skupaj” v jeziku države, katerega so predstavljali. Zadnja točka je bila priredba skladbe Tomaža Domicelja, “Slovenskega naroda sin”.

Ob koncu je predsednik KŠD Vrnivec Egon Stopar, ki je aktivno sodeloval in bdel nad samim pripravljanjem prireditve, na oder povabil vse nastopajoče ter posebej izpostavil in se zahvalil mladima scenaristoma in režiserjema prireditve Lani Pizzoni in Luki Štruklju. Zaključno besedo je nato imel predsednik KS Cesta, Erik Štrukelj.

Odlični glasbeniki, igralci, recitatorji in tehniki (Bogomir in Anej Tomažič, David Fučka), ki jih imamo na Cesti, so tudi letos izvedli izredno lepo proslavo. Prešeren in Cankar tako živita naprej v naših spominih in zagotovo bodo njuna dela dobro izhodišče za prihodnje prireditve.

Lana Pizzoni, Luka Štrukelj, Egon Stopar