Domovina ali bolje rojstni kraji češnje so nekje med Črnim in Kaspijskim morjem. Od tam se je češnja razširila po svetu. Kdaj je priromala v naše kraje, je težko reči. Že Santonini omenja, da je jedel okusne češnje nekje v okolici Celja že daljnega leta 1487. V starih časih so ljudje verjeli, da se iz sadja, kot je: ingver, grah, jabolka, fižol, kostanj, jasmin, melisa, meta in nenazadnje češnja, da izdelati ali pridobiti ljubezenski napoj. Še posebno so verjeli, da imajo češnje čaroben učinek in dekletu in fantu prinesejo ljubezen. Češnjev čaj so ponudili ljubljeni osebi, ki se zaradi tega strastno zaljubila in drugi osebi postala privlačna. Tisti, ki so popili čašo češnjevega napitka, so uživali v sreči do konca življenja. Ta verovanja in vraže so zelo stare, saj naj bi divje češnje poznali že stari Grki in seveda tudi Rimljani. Iz starih predpisov in dokumentov, kot so v starih časih mestni veljaki v večjih mesta na svojih tržnicah predpisovali in urejali prodajanje sadja, je mogoče zaslediti, da so Vipavci že v 16. stoletju v Ljubljani prodajali zgodnje in tudi pozne češnje. Prav tako so bili s tem sadjem Ljubljančani dobro preskrbljeni tudi v 17. stoletju, kar je razvidno iz mestnega urbarja. Takratno mesto s 6.000 meščani je s češnjami bilo oskrbovano od tržaških in vipavskih sadjarjev. V urbarjih je zapisano, da je poleg tržaških in vipavskih sadjarjev v Ljubljani  prodajalo še šestnajst branjevk.

Če verjamemo Valvazorju, so Vipavci (mišljeno kmetje Vipavske doline) nosili češnje na ljubljanski trg že 24. aprila. Sadjar Urban Jarnik je leta 1817 prvi v slovenskem jeziku pisal o češnjah. Menil je, da sta pri češnjah dve veliki težavi: drevesa so previsoka in jih je težko obirati, pa še ptice jih rade zobljejo. Tudi vsi poznejši slovenski avtorji sadjarskih priročnikov so se na široko razpisali o češnjah. Izhajali so razni priročniki, kjer so se vsi slovenski avtorji razpisali o češnjah. Češnje so kot prvo sezonsko sadje iz naše Vipavske poznali tudi na Dunaju, Münchnu in na Češkem. Tako je tudi konec 19. stoletja o češnjah in sortah na Vipavskem pisal dvorni svetnik Ivan Bolle. Bil je rojen 1850 v Trstu in je bil po rodi iz okolice Štanjela (glej Slika Ivan Bolle). Po končanem šolanju je prišel v Gorico, kjer je nastopil uspešno službovanje in je skoraj 40 let vodil kemijsko preizkuševališče v Gorici. V svoji knjižici Goriške črešnje navaja, da so za goriško črešnjo, imenovano tudi vipavka ali cepljenka, ki so jo v zadnjih 30 letih devetnajstega stoletja odbrali in razširili po Vipavski dolini in Brdih, v dobrih letinah iztržili tudi do pol milijona goldinarjev. Spisal je kar nekaj strokovnih knjig. Tako je leta spisal tudi knjigo o Goriških črešnjah. Tu že na prvi strani omenja goriško češnjo, vipavko ali cepljenko, katero so naši sadjerejci skozi 30 let znali izbirati izmed ostalih vrst in jo širiti po Vipavski dolini in tudi v Brda ter iz nje narediti kupčijsko blago. Seveda je v knjigi poleg vipavke ali hrustavke, imenovane tudi cepljenka ali dunajka in še bi se našlo kakšno ime zanjo, omenil tudi druge vipavske ali goriške češnje. Tako kot prvo omenja in opiše zgodnjo renčanko, ki so jo imenovali tudi prva zgodenjca, rdeča drobnica, v Brdih je bila imenovana ranča, ali na Dunaju Frühe von Renče. Češnja je vzgojena v Renčah iz divjake, ki je bila pobrana na Dolgem brdu pri Renčah. Razširjena je bila okrog Dornberka, Prvačine, Renč, Gradišča, Branika (Rihenberka), Vogerskega. Opisal je zgodnjo dornberško češnjo, ki je bila poimenovana tudi dornberška ali dornberšca, tudi črna ranča in v Furlaniji so jo imenovali dornbergheza. V Dorenberku so jo imenovali tudi druga zgodenjca, strokovnjaki so jo imenovali tudi zgodnja srčnica. Za nemški trg je bila poimenovana Frühe von Dornberg. Tu je tudi zgodnja šempetrovka, češnja poimenovana tud zgodnja šempetrska češnja, za nemški trg pa Frühe von St. Peter. Sredi 19. stoletja jo je v Šempeter prinesel neki Jožef Krajnik, kmet grofa Coroninija, ki je cepiče vzel na vrtu sladkornice v Gorici. Goriška češnja je tista debela rdeča vipavska češnja, ki so jo imenovali tudi debelica, cepljenka, turkana, santurka, dunajka, dunajska cepljenka. V Brdih so jo imenovalo vipavka. V Vipavski dolini pa so jo vedno imenovali cepljenka. Rodila je vedno okrog 10 dni za zgodnjo renčanko. Bolle je v nadaljevanju omenil še nekaj podvrst češenj na Vipavskem, tako je kot prvo omenil dornberško črešnjo ali v brdih imenovano tudi briška dornbersca. V Brda so jo prinesli prav iz Dornberka in Rihenberka, kjer jo imenujejo špika, dolgorepka ali špikasta dolgorepka. Zori kar nekaj dni kasneje kot goriška češnja. Prav tako Bolle omenja še podvrsto goriške češnje, katero je kmet Gvardijančič iz Rihenberka vzgojil iz semena sredi 19. stoletja. Češnja je bila precej trša in odporna za potovanje na daljše relacije do trga. Zato jo Bolle tudi priporoča za širitev in sajenje po dolini. Tu je še istrska črnica, imenovana tud morska, debela morska češnja. Prinesli so jo iz Istre in je bila nasajena predvsem okrog Dornberka. Okrog Prvačne so imeli tudi drobno morsko črnico, ali prvaško črnico, ki je bila izpeljanka iz istrijanke. Tu je še češnja čufarica, ki je bolj zaobljena in srčaste oblike. Naslednja je bela hrustavka, na Vipavskem in v okolici Gorice jo imenujejo tudi dunajka ali bela hrustavka. V Brdih jo imenujejo bela cepika. Rdeča hrustavka je naslednja vipavska češnja, ki jo v Brdih imenujejo rdeča cepika, Na nemškem trgu pa rothe Kuorpel-kirsche na italijanskem pa Duriesa rossa ali Durona rossa. Vipavska črna hrustavka je v Brdih imenovana črna cepika, italijani so jo imenovali Duriesa nera ali Durona nera. Na nemškem trgu pa so jo imenovali: die grosse schwarze Kuorpelkirsche. Prav zanimiva je razlaga, koliko kilogramov češenj je krenilo z vlakom iz Gorice proti nemškim deželam v prvih štirih letih preteklega stoletja. Večja tržna pridelava češenj se je pričela v naših krajih z izgradnjo železniških povezav med Gradcem in Trstom leta 1856 ter Gorico leta 1866. Te povezave so omogočile prodajo češenj v Celovec, Gradec, Dunaj, München, Prago in celo Varšavo ter Peterburg. Večji razmah sadjarstvu sta dali kmetijski šoli v Gorici (1869) in na Slapu pri Vipavi (1873). Poleg tega je deželna vlada ustanovila drevesnice v Kanalu, Vrtojbi, Tolminu in Idriji, ki so širile kvalitetne sorte, ostale sadike pa so pridelovali kmetje sami. Leta 1891 je bilo zborovanje avstrijskega pomološkega društva v Gorici, kjer so postavili smernice razvoja sadjarstva in določili najprimernejše sorte za širjenje (sadni izbor). Poudarek so dali širitvi češenj, breskev, marelic, hrušk in v manjši meri jablan. Cene češenj so se gibale od 10 do 80 krajcarjev za kg, glede na sorto, kvaliteto in čas zorenja. Samo za primerjavo: leta 1892 do 1908 je bila vrednost 1 Krona (2 Guldna)...današnjih 10,2 Evrov

1900------- od 14 maja do 30 junija…18.745 ton……. 368-392 kron

1901……. od 15 maja do 4 julija…...22.791 ton….….483.256 kron

1902…… od 8 maja do 12 julija……19.804 ton……..709.882 kron

1903…… od 8 maja do 7 julija………9.108 ton……..299.690 kron

1904…… od 3 maja do 4 julija…….19.508 ton… ..…665.941 kron

 Leta 1909 so na tržnicah v Gorici in Krminu odkupili 2340 ton češenj in od tega so jih 933 ton izvozili v Avstrijo in 96 ton na Češko. Spodnja Vipavska dolina kot tudi Brda so med prvo svetovno vojno utrpela ogromno škodo na področju sadjarstva in seveda tudi pridelave češenj. Prav tako se je spremenil trg in primorski sadjarji so morali vzpostavljati nove tržne poti za svoje pridelke. Vsekakor je bila Gorica še tukaj. Tu se je še vedno odpiral trg za češnje in tudi prirejal praznik češenj, katerega so prirejali Vipavci. Kasneje, ko je Gorica ostala v Italiji, Vipavska in Brda pa prišla v novo državo Jugoslavijo, se je praznik češenj preselil v sončna Brda. Pred prvo svetovno vojno je bila pridelava na Goriškem – Vipavska dolina skupaj z Brdi 3500 ton letno, med obema vojnama pa se je dvignila celo na 7200 ton letno. Od tega se je iz Italije izvažalo od 1600 do 3100 ton. Po drugi svetovni vojni je izvoz češenj znašal od 400 do 1000 ton letno, po letu 1970 pa je povsem zamrl. Tudi odkup češenj za domači trg se je zelo zmanjšal. Vzroki za upadanje in sploh zanimanje za tovrstno dejavnost na kmetiji je večstranski. Prvi bi bil lahko pomanjkanje delovne sile, predvsem za obiranje tega sadja. Poleg tega je tudi nov način sajenja in postavljanja vinogradov, ki so hočeš nočeš odstranili češnjeva drevesa. Tu je tudi dvig industrije in zaposlovanje kmetov v tovarnah, kar je na Vipavskem počasi in vztrajno kmetije spremenilo v živinorejske farme, ki so se bavili le z gradnjo hlevov in travnikov za košnjo. Stvari je spremenila v neki meri tudi melioracija, ki je kot zgrešen projekt države nekako dal možnosti velikim kmetom, da obdelujeo velike parcele na dolinskem ravnem svetu, mali kmetje, ki so opustili živinorejo, ker se ni več izplačala, pa so pričeli razmišljati o posameznih sadovnjakih, ki so se od 80 let kar počasi in vztrajno sadili po celotni Vipavski dolini. Breskvam so sledili poskusi s kostanjem, orehi, poskusi z kakiji, kivijem in nenazadnje tudi češnjami. Tu so seveda prišle nove sorte in tako tudi nov način sajenja. Pridelava se je nekako vzdrževala le v Brdih, kjer so prešli na lasten prevoz češenj in ostalega sadja do tržnic po Sloveniji in tudi Istri in celo v Dalmacijo. Tako je bilo v letih 1991 - 2004 posajenih na Primorskem 88 ha strnjenih nasadov češenj; velikost posameznih nasadov pa se giblje od 1000 m2 in tudi na več kot hektar površine. V tem novem času so češnje doživele preporod tudi v Vipavski dolini, kjer je že zaradi naštetih vzrokov to vrstna pridelava sadja stagnirala. Skoraj vsaka vas je v tem sadju ponovno videla, ali bolje rečeno posamezni kmetje po vaseh, so videli možnost zaslužka. Tako je do leta 2012 v samem Lokavcu nastalo 6 sadovnjakov s tem žlahtnim sadjem. Društvo za oživljanje lokavškega izročila DOLI je v istem letu organiziralo pohod s strokovno razlago po lokavških češnjevih nasadih z željo, da širše prebivalstvo spozna, da je češnja doma v Vipavski dolini, saj so v obdobju avstro-ogrske monarhije jedli na Dunaju češnje, ki so jih pripeljali iz sončne Vipavske doline. Prizadevanje lastnikov nasadov in društva so takoj obrodila sadove, saj je naslednje leto – 2013, pristopila k organizaciji še krajevna skupnost Lokavec, pospeševalna služba iz Ajdovščine ter sadjarji in rodil se je FESTIVAL ČEŠENJ, kjer so pridelovalci razstavili svoj pridelek, sam festival pa se je zaključi s pohodom po češnjevih nasadih. Festival o tej žlahtni znanilki pomladi se je kar nekaj let dogajal v Lokavcu, kasneje pa se je preselil v Vipavski Križ. Vipavski Križ, kot zgodovinsko središče vsaj gornje Vipavske doline bi moral postati ponovno središče to vrstnih dejavnosti, kajti promocija ne more temeljiti samo na prezentaciji samega naselja, ampak mora ponovno združiti okoliška naselja, ki so nekoč spadala pod kriško gospodstvo, in skozi turistično 'desetino' promovirati širše območje in dejavnost. Nastopilo je leto 2025, narava se že prebuja, dan se že daljša, sadjarji v Vipavski dolini bodo skrbno poskrbeli za češnjeva drevesa in kot zanimivost, se sadovnjaki obnavljajo in večajo.