Vsekakor je, kot sem že omenil, prvi pogoj za postavitev mlina vodna sila, ki jo je na našem območju, tja od Lozic pa vzdolž celotne reke Vipave, vseh njenih pritokov pa do Soče v izobilju. Tu moramo v našo dolino prišteti tudi dolino Branice, kjer je bilo tudi postavljeno nekaj teh naprav. Vse lepo in prav. Razumemo, da je ta voda dala te možnosti, ampak, postaviti mlin ni samo to. Postavitev mlina in izkoristek te vodne sile mora nekaj povzročiti. Da smo imeli toliko žag v vznožju Trnovske planote, je vsem jasno, da je bližina Trnovskega gozda in močna vodna sila tu spodaj, povzročala gradnjo cest na planoto in lesno industrijo, zato tudi posledično gradnjo teh lesnih obratov. Kaj je pa tisto, kar je povzročalo gradnjo mlinov? Zavedati se moramo, da je sama Vipavska dolina v preteklosti bila deležna poplav reke Vipave in nekje sem slišal, da pred prihodom starih Rimljanov v naše kraje veverici z vrha Nanosa, pa tja do Padske ravnice sploh ni bilo potrebno stopiti na tla. Do tja je prišla po gostem drevju, ki je takrat v obliki loke poraščalo dolino. Nikjer ni bilo rodovitnih polj in obdelanih njiv z žitom. Pa tudi takrat so staroselci naseljevali obrobne vrhove, kjer arheologi še danes merijo topografije starih prazgodovinskih naselbin. O mlinih takrat lahko govorimo samo v obliki žrmlj, ki so jih imeli  v posameznih domovih, kot danes imamo mikserje v kuhinjskih omarah. Da so zmleli tisto skromno pridelano žito na malih njivicah v okolici naselbin. Pot, kako smo torej od žrmlj prišli do preko 500 mlinov, so me silili v razmišljanje kar nekaj časa.

Seveda so rimski vojaki z svojim prihodom v Vipavsko dolino in postavitvijo svoje Castre povzročili kar velik bum za okoliško staroselsko prebivalstvo. To se je namreč po vsej verjetnosti ukvarjalo predvsem z lovom, nabiralništvom in v neki meri z obdelavo manjših kosov zemlje. Poraba za ograditev celotnega prvega naselja je zahtevala ogromno lesa. Posekati je bilo potrebno vsa drevesa, ki so v svoji debelini odgovarjala za palisade in nasipe. Tu so bili hrasti, jelše ... Poleg gradnje pa so si ti novi naseljenci odprli strateško pomemben pogled daleč po dolini, in po slučajnem prihodu sovražnika. S posekom se je pokazala čudovita pokrajina, ki je vsekakor postala plodna ravnica … Kljub vsemu pa me to razmišljanje še ni zadovoljilo. Rimljani so predvsem za svoje potrebe mogoče postavili kakšno vodno napravo, vendar o temu ni podatkov.

Ob tem razmišljanju sem se spomnil tako imenovanega izreka, kot ga v moderni dobi radi uporabljamo. To je: »Zamah metuljevih kril«. Nekoč davno v zgodovini se je človek odločil, da bo postal poljedelec in takrat se je zgodilo. Vemo, da je po vsej verjetnosti največji človekova iznajdba kolo. Ker, če ne bi bilo kolesa, ne bi bilo ležaja, CD-ja, avtomobila, motorja,letala ...

Obstaja pa tudi iznajdba človekovega prvega stroja ali orodja. Kaj je definicija stroja? Stroj je mehanična naprava, ki prenaša ali pretvarja energijo in s tem omogoča, olajšuje ali opravlja delo. Vsekakor je prvi plug, ali kot ga imenujemo ralo, prvi stroj te vrste, katerega je izumil prvi poljedelec.

Prehod pri pridobivanju hrane, od lova in nabiranja semen do pridelovanja poljedelskih pridelkov je bil po predvidevanjih najpomembnejši korak v zgodovini človeške civilizacije. Sprememba v načinu pridobivanja hrane pa narekuje tudi drugačen način življenja. Od prvotnega nestalnega nomadskega in lovskega življenja zahteva poljedelstvo od človeka nastanitev s stalnim ognjiščem

Razvoj rala in kasneje plugov traja od takrat, ko je človek začel orno poljedelstvo, oziroma obdelavo tal, pri čemer se njiva za setev in sajenje pripravlja z ornimi orodji, z ralom in plugom. Plug je stroj in orodje, ki se uporablja pri poljedelstvu za pripravo prsti za sejanje ali sajenje kulturnih rastlin. Njegov namen je obračanje zgornje plasti zemlje, kar premakne hranilne snovi v njej bliže površini in plevel ter ostanke prejšnje žetve pod zemljo, kjer razpadejo. Hkrati pripomore tudi k prezračevanju prsti. Plug, ali po starem drevo, ker so pač ralo izdelali iz drevesa, je v bistvu prva strojna naprava, katero je izumil človek. Tako je prav plug tisti, ki je zaradi svoje sposobnosti opraviti več dela v rokah človeka, bil tisti, ki je z svojim opravljenim delom širil obdelovalno zemljo v večje njive, posledično z več pridelave hrane in posledično tudi potrebo do večjo predelavo pridelane hrane v užitno hrano. Ena izmed potreb pri pridelavi vse več hrane je tudi potreba po vse več mlinih za pridelavo moke, gresa ... In nazadnje kruha.

Zgodovina kmetijstva se torej začne z orodji, ki jih je pračlovek izdelal in uporabljal, ko je spoznal, da mu poleg lova in obiranja plodov tudi obdelana zemlja daje vsakdanji kruh. Stalna in v okviru možnega predvidevanja je bila pridelava hrane mogoča šele, ko si je človek izdelal preprosta orodja za prerahljavanje zemlje, spravilo pridelkov ter njihovo pripravo za hrano. Izdelava kmetijskih orodij je tudi tista stopnica v razvoju človeka, preko katere je takratno bitje stopilo na raven umnega bitja – homo sapiensa. Seveda je za takratnega človeka v končni fazi pridelave hrane, če je za oranje zadostovalo ralo, so za mletje zna zadostovale žrmlje, ki jih je gospodinja ali član družine gnal na roko. Vsekakor pa z temi pripravami in z načrtno pridelavo kulturnih rastlin zase in za rejo živine je postavljena večja varnost preživetja, s tem pa tudi povečanje prebivalstva.

Težnostna točka razvoja in visoke kulture leži v Mezopotaniji in Egiptu okoli 3000 tisoč let pred našim štetjem. V Evropi pa je ta razvoj potekal v pasu Sredozemskega morja. Obdelavo zemljišča so opravljali z enostavnimi ročnimi orodji in udomačenimi živalmi, ki so jih uporabljali kot izvor vlečne moči. Kot smo že omenili je prvo in najpomembnejše orodje v zgodovini poljedelstva plug. Seveda je do pravega pluga moralo preteči kar nekaj vode. Začetek in prva to vrstna naprava je bilo ralo. RALO je orno orodje za drobljenje in rahljanje obdelovalne zemlje. Ima simetrični ralnik oziroma lemež, ki zemljo samo razriva, drobi in rahlja, ne pa tudi izpodrezuje in obrača. Ralo je bilo uveljavljeno povečini v sredozemskih območjih; na Slovenskem je izpričano zlasti na Štajerskem in Koroškem, v posameznih gorenjskih krajih in na Pohorju. V rabi je bilo že v antiki, poznali pa naj bi ga bili tudi Slovani, ki so v 6. stoletju poselili Vzhodne Alpe. Kljub temu, da je ralo od 10. do 11. stoletja začel izpodrivati naprednejši plug, se je v hribovitem svetu ohranilo povečini do začetka 19. stoletja, na štajersko-koroškem gorskem obrobju slovenskega ozemlja do 2. polovice 19. stoletja in v nekaterih osamljenih primerih celo do srede 20. stoletja. Nazadnje je bilo ponekod uveljavljeno v drugotni rabi, npr. za oranje oziroma izkopavanje krompirja. Rala so v glavnem izdelovali doma, včasih pa tudi sami kmetje in preužitkarji za plačilo; kolarji so jih začeli delati šele v novejšem času. Za izdelovanje ral so uporabljali praviloma trdi les, zvečine bukovega, jesenovega in javorovega.

Iznajdba pluga, pa tudi že pred tem rala, je poleg kolesa ena od naj pomembnejših iznajdb v zgodovini človeštva, tesno povezana z udomačitvijo prvih vlečnih živali (konkretneje v našem okolju goveda), kasneje pa tudi konjev. Konji namreč v kmetijstvo vstopijo malce kasneje. Konj je v preteklosti pomenil moč v vojaških zadevah in hitrost v potovanju. Težke viteze v železnih oklepih in z vso vojaško opremo in oklepom konja, katera je tehtala tudi do 200 kg, so lahko nosili samo težji in močni konji, oziroma konjske pasme. Bil je namreč domena premožnejših oziroma oblastnikov in v vojaške namene. Z izumom strelnega orožja odpade velik del te železne zaščite, pojavijo se lažji konjeniki ali kirasirji, mušketirji in njim podobni, ki so pa rabili lažjega in hitrejšega konja, da je lahko do neke mere ušel kroglam. Tako so težke konje praktično opustili in naenkrat so bili dostopni v večji meri tudi prostakom ali navadnemu ljudstvu. V tem času pa se pri gosposki skuša za vojaške namene vzrediti lažje ali tako imenovane baročne konje, kar se časovno vpada tudi vzreja našega lipicanca. No kakor koli… Takrat se tudi pri kmetiski panogi množično začne vzreja iz teh težkih viteških konjev, še bolj težki in robustni konji in posledično nastajajo cele vrste pasem za poljedelstvo, kot so Pinzgaverji, posavci, Ardenci, Perheroni….. Kar pa je posledično omogočilo bistveno večji pridelek in s tem razvoj tudi novejših strojev ali vprežnih priprav. Poleg tega je obdelava zemlje s konji potekala hitreje kot z voli.

Po nekaterih spoznanjih se da ugotoviti naslednje: V srednje težki orni zemlji orani na globino 18 cm z parom volov in z lesenim plugom v enem dnevu izorjemo petino hektarja. Z železnim plugom in enim parom konjev isto zemljo v enem dnevu zorjemo dve petini hektarja. Traktor isto zemljo z pet brazdnim plugom pa zorje v izmeri petih hektarjev v enem dnevu.

Domače živali, kot so voli in konji, se tako ponekod v ta namen uporabljajo še danes. V industrializiranih delih sveta pluge vlečejo stroji. Prvi taki stroji so bili traktorji na parni pogon, kasneje pa taki z motorjem z notranjim zgorevanjem…

Plug je bil vedno čaščeno in spoštovano orodje, kar je prispevalo k temu, da je do konca 18. stoletja ostal v svoji osnovni zamisli nespremenjen. Glede na možnost obdelave polj, kvalitete obdelave in nivo življenja se je v deželah z večjimi možnostmi in znanjem dvignila tudi poseljenost površine. Civilizacijska stopnja razvoja človeka in poseljenost s številom prebivalcev na km2 okrog leta 1500 našega štetja je podana v preglednici. V preglednici je prikazano, da je človek na stopnji razvoja lovca potreboval 10 do 100 km2 za preživetje. Z uporabo enostavnih orodij, kot je najprej ralo, se je poseljenost povečala z 1 na 3 ljudi. Nato pa z uporabo pluga s 15 na 45 ljudi na kvadratni kilometer okoli leta 1500 našega štetja.

Stopnja civilizacije in poseljenost okoli 1500 leta našega štetja

Stopnja civilizacije ………………………………………..….…Prebivalcev / km2

Lovci, ribiči, nabiralci semen…………………………………..………... 0,01 do 0,1

Nomad……………………..……………………………………….....…….….0,1 do 1

Uporaba primitivnih orodij – rala…………………………………..…….…… 1 do 3

Začetek uporabe pluga ………………………………………………….……3 do 15

Približno od leta 1500 naprej……………..……………………..…….……15 do 45

Z vgradnjo kovinske plužne deske se pridobi zmanjšanje plužnega upora, poleg tega pa z kasnejšimi izboljšavami tudi vzpostavi kriterije, kako mora plug delovati. Ti so: pravokotni in gladek odrez brazde, obračanje brazde, časovno pa omogočiti zorani zemlji vpliv vremena in okolice – zmrzali. Glede na te zahteve in vedno večje možnosti izdelave so začele nastajati različne izvedbe plugov, ki so se že delili po obliki plužne deske, namenu pluga in prilagoditvi obstoječemu zemljišču ali kraju, kjer se je potreboval. V vsakem kraju pa se je z ustnim izročilom ali pa z zgledi dela in boljših učinkov pri delu to znanje nezadržno širilo. Razvoj pluga je v tisočletjih nastajal s potrebo po boljši obdelavi zemljišča s čimer je plug pridobival vse večji pomen. Osnovna stopnja razvoja je bil ošiljen kavelj ali veja, imenovan tudi ralo. To orodje je bolj služilo rahljanju zemlje kot pa delovanju pluga, kakršnega poznamo danes. Bili so nestabilni pri delu in težko vodljivi. Z dodatkom elementov, kot so: plaz, črtalo in plužna deska so se stabilnost in učinek dela povečali. Razvoj orodja kot je plug, ni bil ˝tehnična moda˝, ampak nujnost pri obdelavi zemlje. Vlečna moč za obdelavo je bila izključno živalskega izvora, ki pa je omejena v velikosti. Tako se je za boljšo izrabo in učinek izvora energije lahko prilagajalo le orodje, s katerim je človek želel z manjšim naporom doseči večji učinek. Teoretične stopnje razvoja pluga so podane v 7. generacijah. Od prve generacije, ki predstavlja obdelano vejo - ralo, pri delu pripeto na žival ali človeka. Te vrste plug se je imenoval: Arl, Adl ali Ard. Z dodatkom lesenega dela na plug je bil plug lažje vodljiv in je predstavljal 3. generacijo v razvoju pluga. V času bronaste, in železne dobe je plug na obrabljivih mestih dobil elemente iz kovine. V nadaljevanju razvoja pluga je njegovo trdnostno obstojnost povečala vgraditev pravokotnega elementa, kar pa predstavlja 4. generacijo razvoja. Vse navedene izvedbe plugov pa so imele skupno slabo lastnost, da so bile zelo težko vodljive po globini oranja in plug je bil pri delu zelo nestabilen. To pomanjkljivost odpravi 5. generacija plugov, ki ima vgrajena plaz in peto plaza. S horizontalno povezavo vseh elementov na plugu - namestitev gredlja, je plug zopet dosegel visoko trdnostno obstojnost in predstavlja 6. generacijo plugov. Še vedno pa je obstoječa izvedba pluga delovala kot ralo ali rahljalnik zemlje. Z dodatkom plužne deske pa se je zrahljana zemlja dvignila ter brazdo obrnila na stran. Ta izvedba predstavlja 7. generacijo razvoja pluga, ki obstaja v osnovni konstrukcijski obliki še danes.

-        Ralasti plug  predstavljata izvedbi A in B in to sta izvedbi 1.                         generacije plugov.

-        Sledijo 1000 let "mlajše" generacije 2 in 3, izvedbe plugov, katere                so dopolnjene z vertikalno trdnostno oporo.

-         Pri obliki E ki predstavljajo 4. generacijo razvoja pluga in so jih                    uporabljali ponekod še v začetku 19.stoletja. Prva izvedba pluga z              dodanim plazom - peto pluga so uporabljali že stari grki. To je                     plugih v izvedbi F.

-        To pomeni, da so se stopnje razvoja pluga v časovnem obdobju                 prekrivale in uporabljale sočasno. Obe obliki, G in H, ki pripadata 5.            in 6. generaciji razvoja pluga, sta se uporabljali še v 18. in 19.                    stoletju ponekod v Rusiji - Kavkazu in celo na jugu Italije.

Načini obdelave zemlje in uporabljiva orodja pri delu so do 17. stoletja ostali nespremenjeni in šele v 18. st. se začne premik v razvoju, razmišljanju in delu, ki je bil drugačen od tradicionalnega, ki je opazen v sledečih delih:

-    okoli leta 1700 so prvi začetki s triletnim kolobarjenjem obdelovalnih površin

-    saditev krompirja (Sashsen 1717)

-    lesena plužna deska (elsässischer plug)

-    1785 kovinska plužna deska

-     1790 prva teoretična razprava o optimalni zavitosti plužne deske

Ugotovitev, da zorana zemlja daje boljše pridelke, je nezadržno zahtevala od človeka potrebo, da stroj, kot je plug, nenehno izboljšuje in ga prilagaja obstoječim potrebam in zmožnostim dela z njim. Spoznanja, ki so danes samoumevne, so bila v tistem času ˝revolucionarnega˝ pomena za kmetijstvo. Med te prištevamo: zavito ali upognjeno plužno desko, vozno kolo, drsa ali kolca pred plužnim telesom na gredlju pluga, zamenjave lesene plužne deske s kovinsko.

 V Sloveniji se je leseni plug začel uporabljati med 10. in 11. stoletjem. Ralo ima simetričen lemež (ralnik). Zemljo razrije, robi in rahlja. Razvil se je iz lopate in kopače. Plug je popolnejša oblika orodja za oranje. Včasih so ga imenovali tudi drevo. Takšnemu z eno desko so pravili samec. Dvojni plug (merjasec) je imel dva lemeža in dvoje desk. Sestavni del pluga je bila tudi otka, s katero so strgali z lemeža in deske nabrano prst. Proti koncu 19. stoletja se je po Sloveniji začel širiti železni plug. Rečemo lahko, da je razvoj šel od rala prek popolnoma lesenega pluga (samo železni lemež), pol železnega do današnjih železnih plugov. Pri nas, na Vipavskem pa je velik vpliv imela tudi Furlanija, kjer se je plug zelo dobro razvijal in uporabljal. Še danes se poštejejo Furlaski plugi, kot so Gratoni, Tonutti…

Današnji plugi so lahko zelo sodobna orodja. Njihova slabost pa je, da porabijo veliko energije. Za oranje enega hektara tako potrebujemo od 15 litrov goriva na lahkih tleh tja do 40 na težkih. Strokovnjaki pravijo, da se za samo efektivno delo pluga (vleko, angažirano vlečno moč) porabi le 20 odstotkov energije iz goriva, ki smo ga porabili ob delu…. Seveda nas to v tem trenutku novejše obdobje obdelave zemlje ne zanima toliko.

 Predvsem je bil moj namen raziskati vzroke, ki so povzročili skozi stoletja porast in postavitev takega velikega števila mlinov v Vipavski dolini. Kot smo ugotovili je v celotni dolini bilo preko 500 mlinov, v katerih pa so bile postavljene tudi po tri ali štiri te naprave, če prištejemo še stope, tako, da število je bilo lahko še večje.

 Sam mlin je običajno, vsaj na Vipavskem imel vedno svoje kolo za svoj par mlinskih kamnov. To je pogojeval izkoristek vode, katera je bila v pretežni obliki hudourniške narave razen sama reka Vipava v dolini. V poletnih mesecih bi pomanjkanje vode tako bil večji problem, če bi eno kolo, ki bi moralo biti večje , moralo poganjati več mlinskih kamnov. Bilo je vsekakor tudi enostavnejše obratovanje. Govoriti o mlinskih kamnih pa je potrebno povedati, da ima vsaka mlinska enota po par mlinskih kamnov, ki so spodnji, tako imenovani: »spodnjak« in zgorni imenovani: »zgornjak ali tudi vrhnjak«. Trenje med njima pa povzroča mletje. Skupaj namreč tvorita eno mlinsko enoto ali tudi mlin na en kamen. Poznana je otroška pesmica, kjer govori: »Tiln baln nesi v maln pod ta beli kamen….«. Beli ali črn kamen ne pomeni tudi dejansko barvo kamna ampak kamen potreben za različno  mletje. Sigurno je mletje na beli kamen mletje pšenice, na črn kamen pa mletje pšenico na črno grobo moko.

 Kot smo že omenili pa je tam, kjer so mlinarji imeli več možnosti za postavitev teh naprav so imeli tudi stope, ki so luščile ječmen, proso, včasih tudi oves. Zato so bili mlini tisti z več kolesi tudi luščilnice. Ponekod so v mlinih tudi stiskali olje iz bučnih in drugih oljčnih semen. Kot zanimivost naj omenim, da je pod Črničami celo deloval mlin za oljčno olje ali torkla….Mlinarji so v neposredni bližini mlina imeli tudi pravico do ribolova.

O mlinih lahko povemo, da so se na nek način delili na več vrst:

-        Mali mlini, običajno z enim kamnom, ki so delovali predvsem za lastne potrebe in pa za bližnje sosede.

-        Malo večji mlini, ki so delovali na območju cele vasi in so običajno imeli več enot in je vsaka vas imela vsaj enega, če ne tudi več. To so bili vaški mlini, kateri pa niso nujno bili v lasti vasi. Bili so tudi posamezni obrtniki, ki so postavljali take mline.

-        Srednji ali srednje veliki mlini, ki so oskrbovali že širši trg. Predvsem pa širšo okolico. Ti mlini so zaradi svojega zaslužka bili mnogo bolj sposobni prilagajanja in modernizacije. Sposoni so bili spremljati tudi svetovne trende, se modernizirati, dokupiti valjčne mline in se posodobiti.

-        Veliki mlini, ki so mleli za širšo prodajo, za prodajne verige, izvoz in za velike proizvajalce in pekarne. Ti  že pred prvo svetovno vojno bili znanilci industrijske revolucije in so postali veliki znanilci povojne mlinarke industrije. Eden takih je tudi Jochmanov mlin v Ajdovščini iz katerega se razvije cela industrija Mlinotest. Jocmanov mlin je namreč v zgodovini dal skozi vse stopnje pogonov, od vodnega na kolo, turbino, paro in na elektriko.

 Da lahko govorimo o napravi mlin moramo vedeti, da obstajata dve napravi v eni. Prva je sam mlin, ki je kot nekakšno povečano žrmlje, ki je nameščeno v stavbi. Drugi stroj, ki poganja mlin pa je vodna naprava, ki silo vode s pomočjo vodnega kolesa spreminja v pogonsko silo. Kdaj sta se te dve sili združili v mlin nimamo natančnih podatkov. Za žago veneziano imamo podatek, da je samo napravo izumil arhitekt Vilard de Honnecourt, ki je bil rojen leta 1200 v vasi Honnecourd na ozemlju Francije. Prav tako obstaja tudi njegov načrt žage. Vemo tako, da je v dobrih 200 letih taka žaga prispela tudi na Lokavšček. Tako je v Kosovih urbarjih omenjeno naslednje: »Žagarju pri Lokavcu na Lokavšku gre na leto za žaganje, ki ga opravi za križko gosposko od činža Toniška Slokarja dve orni vina, tri kupne mere pšenice, in 22 šilingov, kar da 13 krajcarjev in 3 feninge«. Za mlin takega  podatka ni. Vemo, da je vodni pogon že obstajal pred tem. Podatki in zapisi o mlinih na vodni pogon izvirajo nekje v devetem stoletju. Seveda so prvi lastniki mlinov bili fevdalci, pa samostani in seveda tudi posamezna mesta. Seveda smo prav zato tudi pred tem raziskovali tudi razvoj pluga za oranje, kajti prav z njim, če potegnemo vzporednico zasledimo tudi porast gradnje mlinov. Pravi razmah gradnje se sovpada tudi z posameznim izumom pri plugu (deska, plaz, kolca,…). Vzporedno z porastom prebivalstva in več delovne sile, porastom potrebe po hrani se večajo tudi poljedelska posestva in posledično z izboljšavo orodja, v prvi vrsti pluga, zatem brana in drugi vlečni stroji, se pridela tudi večji pridelek. Pravi bum pa se prične v 16 stoletju, in naslednji v 18. V našem okolju je mlinske vodne pogone zamenjal parni pogon, ki se je v začetku 19 stoletja francoz Sonnerat natančno leta 1819 zgradil v Trstu. Sledi v Ajdovščini… Takrat je to bil prvi znanilec tudi v našem okolju, ko je mlinske kamnje zamenjal nov tip mlina na mlinske valje. Vzporedno z gradnjo različnih mlinov pa se je skozi zgodovino urejal tudi nekakšen mlinarski red, kjer so oblastniki skušali mlinarsko obrt uokvirit v neke zakone. Tako za Kranjsko se red predpiše že leta 1770. za Primorsko ni točnih podatkov, vendar red je urejal mlinarjem vse od sanitarnih, plačevalnih in drugih pravil. Prav tako tudi pravilo o skrbi za  mlinske kamne, kot tudi skrb za vodostaj in možnost sklepanja pogodb za uporabo vode z sosednjim mlinom na istem potoku ali vodnem viru. Prav tako so obstajale tudi pogodbe med lastniki tudi dveh potokov, kjer so lahko določen procent vode, kjer so jim terenske mogočnosti dovolile, navrnili iz enega potoka v drugega. Ponekod so se dogovori sklepali tudi z drugimi uporabniki, kot so žagarji in kovačije. Bolj premožni ali večji uporabniki vode na določenih vodnih virih, kot so žage in kovačije, pa so za potrebe zgradili tudi zajetja, ki so zadrževala večje količine vode, ki je v sušnih časih še posebno prišla prav. Seveda so s tem posegali tudi v delo mlinarjev, kot manjših porabnikov, z katerimi so se tudi morali dogovarjati. Seveda, če sami mlinarji niso imeli posebnega prekopa, ki je vodo odvajal posebej pred tem zbiralnikom in ni jemal vodne moči drugemu.  Zanimiv je velik projekt, ki je tam nekje v 17 stoletju nastal na našem območju okrog Vipavskega Križa. Namreč v območju pod hribom Tokai pod Lokavcem in v poraščenem delu Jovšja, kot se imenuje predel pod to vzpetino teče tudi potok Jevšček. V času, ko so se v Vipavskem, takrat Svetem Križu pričeli zavedati, da bo Križ v tekmovanju z okoliškimi kraji kot je Lokavec in Ajdovščina potegnil ta kratko v gradnji mlinov in drugih industrijskih obratov. Sama vodna sila potoka Jevšček, na območju zaselka Kompari v Lokavcu, kjer je velik padec vode, je bila dodobra izkoriščena, v ravnem delu pa je zavil po ravnini proti domačiji pri Bonetu in naprej v Vipavo pri Dolenjah. Padca vode tukaj ni bilo. Za postavitev obratov z podlivnim kolesom pa vode premalo. Zato so pričeli graditi nov vodni jarek ali rojo, ki se prav v Jovšju odcepi iz glavne žile potoka Jevšček in teče preko vasi Cesta, zajame še druge manjše izvire  podtalnice ter tako teče preko Podhuma, zaselka Pikči in Kozja para, kjer pridobi še nekaj padca in posledično s tem tudi vodne sile, ter se nato izliva v Vipavo. Marsikdo po toliko letih ima ta vodni vir za samoumeven in ga smatra za potok. Že samo ime pa pove, da nima svojega izvira, ker je pač navrnjen iz Jevščka in ga zato imenujejo Vrnivc. Zaznati je še nekaj mlinov, ki so včasih bili zgrajeni ob njemu: Palčev mlin, mlin v Jouhovni, Malkin mlin, Malnarjev mlin, Fakučev mlin…Mnogo je še ob natančnem raziskovanju takih objektov, katere je izdelala človeška roka in se nam danes zdijo samoumevni. Naslednji posebnež je tudi mlin na veter, ki je kar pol stoletja veselo vrtel mlinske kamne na Mrzlem polju na Trnovski planoti. Mlin naj bi izviral tam nekje iz 50 let 19 stoletja. Spomnim se obiska direktorja Tehniškega muzeja iz Bistre Marjana  Vidmarja v Lokavcu konec leta 1990, ko ga je zanimalo naše delo pri restavriranju vozov za razstavo Vozovi in sledovi in tudi Bavčarjeva fužina- bakrarna in kotlarna. Hotel je pridobiti za Tehniški muzej špičasto kladivo, tako imenovanega »nosarja« za izdelavo bakrenih kotljev. Poleg tega je spraševal tudi, za lokacijo mlina na veter, ki ga je zasnoval Jožef Resselj tu nekje nad Lokavcem. Seveda je za mene to pomenilo čisto nekaj novega. Ta podatek mi seveda ni bil poznan, dokler mi nekaj let kasneje je prišla v roke fotografija, ki je vsemu temu dala epilog. Jožef Resselj je namreč leta 1847 postavil nekje na tem območju mlin na veter. O raziskovanju in iskanju sem ugotovil, da je veliko skupnega med tem mlinom in samimi jadri, ki jih je Resselj uporabil pri nekem drugem svojem izumu. (Resselj ima namreč preko 200 izumitev, med drugim je izboljšal tudi sam plug, da je deska lažje in dosledno obračala zemljo) Namreč v solinah se uporablja zanimiv njegov izum, kot je črpalka za morsko vodo v posamezne vodne bazene in je gnana na veter. Vsekakor je postavitvi tega mlina botrovala ugodna vetrna sila, ki je v Mrzlem Logu pod Malo goro enakomernejša kot na robu nad Vipavsko dolino, kjer je burja sunkovita in bi lahko prišlo do katastrofe. Tako, da je obratoval preko 50 let in je danes kot ruševina nema priča te edinstvene naprave v našem koncu.

 Zanimivost o kar se da skrajnem izkoristku vodne sile pa je tudi obratovanje kar treh mlinov: Malnarjevega, Hkavcovega in Bajtarjevega na Vodicah nad Podkrajem. Tu je na malem hudourniškem potoku z neke vrste zajezitvijo in posledično občasno rabo vodne sile bilo možno v določenih letnih obdobjih mleti ki so ga okoliški kmetje in posestniki pridelali, ne da bi morali žito voziti v oddaljene mline, tja do Vipave.    

 Iz dneva v dan nam izginjajo zgodovinski objekti iz pred oči in iz zavesti. Mnogokrat jim pomaga človek z svojim neznanjem, nepoznavanjem in pred vsem svojo neosveščenostjo. Pa če smo še bolj iskreni - tudi država bi lahko malo bolj poskrbela, da ne bomo krivili samo preproste ljudi. Malo je ohranjenih mlinov, ki so še razpoznavni. Vodnih koles ni več. Ostajajo samo v zavesti. Mlinski kamni molče slonijo, prislonjeni k zidu ali pa so postavljeni kot miza pod kakšno senco. Malo je ljudi, ki še vedno poznamo, smo imeli čast prisluhniti, kako glasno rohni mlinski kamen, ko melje žito. Tako je rohnel, da si moral res kričati oziroma dvakrat povedati ali vprašati v mlinu …Danes v tistih mlinih, ki še stojijo in kljubujejo času, lahko šepetaš.