V začetku junija smo se Lintverni podali v Črno goro. Naš osrednji cilj je bilo pogorje Durmitorja, ogledali pa smo si tudi veliko geografskih in kulturno zgodovinskih znamenitosti Črne gore. Idejo za Durmitor je že pred leti dal Duno, ki je bil, kot načelnik mladinskega odseka PD Mengeš, s skupino mladih planincev tam že davnega leta 1974 in je vtise zapisal tudi v Planinskem vestniku.
Ideja je ponovno oživela lansko leto, vzpodbudilo pa jo je dejstvo, da je pričel Mornar kot predstavnik Slovenije z delom v Črni gori. Mornar je tudi izdelal program in pripravil vse potrebno, da bi bil planinski izlet kar se da uspešen.
Na pot smo se odpravili z dvema kombijema in prvi večer prenočili v Konavlah pri Dubrovniku. Vmes smo si vzeli tudi čas za kopanje v Pakoštanih in za ogled Dubrovnika. V Konavlah nas je pričakal Mornar in nas ob odlični jedači in pijači v prijaznem penzionu »Country house« seznanil s podrobnostmi našega programa.
Naslednji dan je bil namenjen ogledu znamenitosti obmorskega dela Črne gore. Tako smo si najprej ogledali Herceg Novi, se sprehodili po starem delu Budve in si vzeli čas za ogled nekaterih zanimivosti Tivta. Ogledali smo si novo marino, ki je bila že polna dragih luksuznih, predvsem ruskih, plovil, nato pod vodstvom starega podmorniškega mačka podrobneje obnovljeno največjo jugoslovansko podmornico ter znamenito vojaško jadrnico Jadran. Preko Petrovca na moru, Virpazarja, Podgorice in Nikšiča smo se potem odpeljali na naš glavni cilj Žabjak v pogorju Durmitorja. Vreme je bilo odlično, žal pa je vremenska napoved že kazala, da bomo imeli z vremenom težave. Že prej smo bili tudi opozorjeni, da je na Durmitorju še veliko snega in da vzpon na nekatere vrhove ni mogoč, oz. je dokaj nevaren. Namestili smo se v hotelu »Zlatni bor«, ki ga je za nas, na priporočilo njegovih črnogorskih kolegov, rezerviral Mornar. Bila je odlična izbira, saj smo tam preživeli nekaj nepozabnih dni in noči. Predvsem nas je očarala »lokalna kuhinja« z odličnimi zajtrki in večerjami, tako da skoraj ni bilo Lintverna, ki bi se domov ne vrnil s kakim kilogramom več.
Žabjak nas je očaral s svojo lego in prostranostjo, zelo pa razočaral s svojo izmaličeno arhitekturo. Ne moremo verjeti, kaj so lahko nekateri ambiciozni domačini, predvsem pa prišleki – »gospodje« iz Nikšiča, Podgorice in iz drugih krajev Črne gore, z gradnjo t.i. »arhitektnih čudes« naredili iz te čudovite pokrajine. Že prvi večer smo se sestali z lokalnim planinskim vodnikom Zoranom, profesorjem športne vzgoje, gorskim vodnikom in reševalcem, ki so ga Mornarju priporočili njegovi črnogorski planinski prijatelji. Doma smo bili zaradi tega malo nejevoljni: » Češ, po hribih znamo že sami hoditi, med nami je tudi gorski vodnik, kaj se nam vsiljuje še lokalni vodnik..«, a kmalu se je Mornarjeva odločitev pokazala kot popolnoma pravilna. Zoran nas je že ob prvem snidenju, ko smo načrtovali naše poti, seznanil, da vzpon na najvišjo goro ne bo mogoč, ker je tam še preveliko snega. Bili smo kar malo žalostni, saj smo si srčno želeli osvojiti »znameniti« Bobotov kuk. Za uvod smo si zaradi tega za naslednji dan izbrali Šljeme, gorovje z več vrhovi – eden med njimi naj bi bil uradno tudi drugi najvišji vrh Durmitorja. Polni planinskega elana, dobro podloženi z obilnim zajtrkom in z dobro naloženim sendvičem za malico, smo se naslednji dan podali na Šljeme. Vzdušje je bilo prešerno, ker so lahko del poti z nami šli tudi naši logisti, pa tudi vreme je zjutraj bilo lepo. Kmalu potem, ko so se od nas ločili logisti in jo pod vodstvom Starega, ubrali svojo, lažjo pot do Črnega jezera, so se nad nami začeli zgrinjati temni oblaki. Po slabih dveh urah hoje po brezpotjih nas je že pošteno pralo in premetavalo zaradi močnega vetra. Nase smo si nadeli skoraj vse, kar smo imeli v nahrbtnikih in ob orkanskem vetru in tudi ob dežju osvojili enega od vrhov. Kako bi lahko vrh osvojili brez Zorana in se srečno vrnili v dolino, nam še danes ni jasno. Pa ne samo dež in megla, prečkati smo morali kar nekaj snežišč, ki so pomenila veliko nevarnost za zdrs. Da je to res, je precej nižje potrdil Špik, ko mu je na ne preveč dolgem snežišču spodrsnilo in je po zadnji plati s kar veliko hitrostjo pristal na kupu skal in kamenja. Na srečo je bilo vse skupaj brez posledic, smo pa njegovo sled lahko opazovali tja do doline. In bilo je ob vsem skupaj tudi veliko smeha, saj smo sled poimenovali »Špikov žleb«. Po vrnitvi v dolino se je vreme občutno izboljšalo in odločili smo se, da se po ravno tisti dan odprti cesti, odpeljemo na sedlo, kjer je najboljše in najlažje izhodišče za vzpon na Bobotov kuk. In spoznali smo, koliko snega je še v hribih in kako veliki so bili še snežni zameti skozi katere so se morali prebijati vzdrževalci ceste.
Naš drugi cilj je bila naslednji dan zelo razgledna Crvena greda. Tako kot na Šljeme, smo se nanjo pod Zoranovim vodstvom odpravili vsi, so pa logisti izbrali krajšo, a zelo lepo lažjo varianto okrog Jablan jezera. Na vzponu, kjer smo morali prečiti kar nekaj snežišč, smo imeli srečo z vremenom in z najvišjih razgledišč Crvene grede smo imeli čudovit pogled na pogorje Durmitorja, na Žabljak ter na veliko Črno in malo Kačje jezero. Na vrhu nas je s spomini na svojo prvo planinarjenje po Durmitorju raznežil Duno, svoje pa sta dodala še Povžar in Cvele, ki sta pred leti že bila na Bobotovem kuku. Ob poležavanju na toplem soncu nas je s svojim pripovedovanjem o Durmitorju ter o svojih gorniških izkušnjah ob rakiji in pivu razvajal še vodnik Zoran. Bilo je kot v planinski pravljici. Na Mornarjevo pobudo smo za spust izbrali daljšo več urno varianto, ki pa nam je omogočila odlične poglede na vse razsežnosti Durmitorja. Pazljivo smo prečili, oz. se jim ognili, kar nekaj snežišč, med potjo pa smo srečali nekaj, dokaj slabo opremljenih planincev, ki so se vzpenjali proti vrhu Crvene grede. Ker so črni oblaki in oddaljeno grmenje naznanjali nevihto, jim je vodnik Zoran odsvetoval nadaljevanje vzpona. Niso ga poslušali, preveč blizu se jim je zdel vrh, pa smo potem zvečer slišali, da so morali nekateri celo klicati gorsko reševalno službo. Tudi nas je seveda nevihta dosegla, več kot uro in pol nas je dobro močilo in nekateri bolj drugi nekoliko manj premočeni smo prišli do parkirišča pri Črnem jezeru, kjer so nas čakali logisti. No ja, niso nas ravno čakali, saj so dremali v zarosenem kombiju in smo jih skoraj morali zbezati ven. A smeha in dobre volje ni manjkalo in spet smo marsikatero lintvernovsko zagodli.
Vremenska napoved za naslednji dan je bila slaba, zato smo med vožnjo do hotela odločili, da načrtovane ture po planoti do kanjona Tare ne naredimo, ampak da Žabljak zapustimo en dan prej. Brez dobre večerje in druženja po njej pa seveda ne gre in tako smo naše bivanje na Žabljaku zaključili s »fešto«, na katero smo povabili tudi našega vodnika Zorana. S skromnim darilom smo se mu oddolžili za sijajno vodenje, ob želji, da se v prihodnosti še kdaj srečamo. Bil je več kot zelo dober planinski vodnik.
Da smo imeli prav, ko smo se odločili, da predčasno zapustimo Žabljak, se je pokazalo naslednje jutro, ko smo se v dežju odpeljali do kanjona reke Tare. Nekateri prvič, drugi ponovno smo se najprej sprehodili po znamenitem mostu nad kanjonom Tare v kraju Đurđevac Tara, ter potem ob Tari s postanki za oglede in okrepčilo nadaljevali pot do Mojkovca in nato preko Kolašina do Podgorice. Tam nas je pričakal Mornarjev črnogorski kolega, ki nas je vodil po znamenitostih glavnega črnogorskega mesta. Brez nikšičkega piva, ki je sicer bil naš stalni spremljevalec, seveda ni šlo in prav prijetno smo se z njim ohladili v najbolj znani in zelo stari mestni restavraciji.
Naš naslednji cilj je bilo zgodovinsko Cetinje, do katerega pa smo se podali po stari cesti preko Rijeke Crnojevića, kjer smo pri Mornarjevem kolegu preizkusili izvrstne specialitete Skadarskega jezera. Cetinje, kjer nas je večina sicer že bila, nas je ponovno navdušilo in vsi zadovoljni smo prišli v Njeguše, kjer smo prespali. Ker v penzionu ni bilo za vse dovolj prostora, so bili nekateri nameščeni v lesenih t.i. eko hiškah in spet se je ob smehu oblikovala nova skupina Lintvernov – »Lintverni iz diaspore«. Tudi naslednji dan je bil zelo zanimiv, saj smo se povzpeli na znameniti Lovčen in se potem po lepo razgledni, a ozki in vijugasti cesti spustili do Kotorja. Kljub velikemu številu turistov, ki so prispeli v mesto z velikimi turističnimi ladjami, nas je Mornar popeljal skozi vse znamenitosti tega črnogorskega bisera. V prekrasnem vremenu je potem sledila vožnja ob obalah Boke Kotorske vse tja do Herceg Novega, kjer smo se poslovili od Mornarja. Prenočišče smo ponovno rezervirali v Konavlah in uspešen izlet po Črni gori izdatno proslavili na zaključni večerji, s katero nas je ponovno razvajal lastnik Đuro. Bilo je zelo prijetno, saj smo ob spremljavi Špilčkovega ukuleleja prepevali in se veselili pozno v noč.
Naslednji dan nas je čakala samo še dokaj dolga vožnja domov. Vmes smo si vzeli tudi čas za kopanje in na Bankirjevo pobudo smo zabredli v dokaj hladno morje v Promajni na Makarski rivieri.
Splošno mnenje vseh udeležencev planinskega izleta je, da bil izlet čudovit, kar gre predvsem zasluga neutrudnemu Mornarju. Ni bil samo organizator, bil je naš vodnik po znamenitostih Črne gore ter motor celotnega dogajanja. Iskrena hvala mu za vse. Res je, da nismo osvojili tako želenega Bobotovega kuka, najvišjega vrha Črne gore, da smo imeli v Durmitorju dokaj slabo vreme, a vse skupaj vseeno zasluži oceno odlično. In vse to je razlog, da smo se že na povratku odločili, da se prihodnje leto v Črno goro, in to koncem avgusta, spet vrnemo. Naš prvi gorniški cilj bo spet Bobotov kuk, glavnino pohodov pa nameravamo opraviti v Prokletijah, ogledali pa bi se radi tudi zahodni del Črne gore in vzhodni del Albanije. Ne dvomimo, da se bo Mornar spet izjemno potrudil in nam pripravil odličen program in da se ga bo udeležilo še več Lintvernov.
Planinskega izleta smo se udeležili: Stari, Povžar, Špik, Betajnov`c, Duno, Ligojn`c, Špilč`k, Bankir, B`čar, Cvele, Cvičkar in Mornar.
Besedilo: Cvičkar
Fotografije: Cvičkar, Ligojn`c, Povžar in Špik
