Barjani smo imeli v torek, 8. oktobra 2013 planiran pohod na Zelenico. Pomembno vprašanje je bilo, ali bo vreme zdržalo, saj je bila na področju našega pohoda 85 % verjetnost dežja. Da korajža velja, je mislila tudi vodnica Sonja in odločitev za pohod je bila sprejeta.

Torkovo jutro je ponudilo dež, vendar samo do našega odhoda.  Nekateri udeleženci smo čakali na Drenovem Griču. Ko je na postaji ustavil malo prevelik avtobus za Barjane, smo na  prednjem sedežu zagledali našo vodnico Sonjo, ki nam je mahala v pozdrav. Na avtobusu smo zvedeli, zakaj je tokrat le-ta tako velik. Pridružilo so se nam je tudi nekaj Sončkov. Po kratkem »kofetku« v Deteljici v Tržiču smo parkirali na platoju pred Ljubeljskim tunelom, ki je na nadmorski višini 1069 m. Med 2. svetovno vojno so ga zgradili vojni ujetniki, ki so bili nastanjeni v koncentracijskem taborišču Ljubelj in tako skrajšali pot čez nevaren prelaz.

Temperaturi primerno opremljeni smo krenili po stezi, ki pelje na Zelenico. Pokrajino, po kateri poteka pot, si lahko predstavljate kot čoln, po katerega dnu smo hodili. Levi breg je predstavljalo strmo melišče pod Begunjščico, ki je le tu in tam poraščeno z grmičevjem, predvsem poleglim rušjem. Desni breg je poraščen z drevesi, katerih listje se je prelivalo v jesenskih barvah. Tudi del naše poti je vetrič postlal z orumenelim listjem. Malo višje smo se znašli na melišču, ki pa je bolj položno in zato kar dobro poraščeno. V podrasti smo videli marsikaj zanimivega na primer sibirski brin in rododendrom. Posebnost je bilo zapoznelo cvetje, ki mu je vroče in sušno poletje zmešalo bio ritem. To sta bila slečnik in kernerjev mak. Usta pa smo si osvežili z brusnicami. Rob čolna je predstavljala megla, ki nam je zapirala pogled na vršace. 

Nekje na polovici poti smo šli mimo zaprte koče Vrtača, ki je na višini 1280 m in je v tem času odprta le ob koncu tedna. V podobnih razmerah smo prehodili tudi drugi del poti in mimo zgornje postaje sedežnice na Zelenici prispeli do Doma na Zelenici. Dom je postavljen na Zeleniškem sedlu na višini 1536 m. Prvo kočo so zgradili že leta 1929, vendar je večkrat pogorela. Zadnja popolna obnova se je končala leta 2011. Tudi tu so nas pričakala zaprta vrata, zato smo se posedli okrog miz na verandi. Na vrsti je bila zaslužena malica iz nahrbtnika.

Pri sedenju ob jesenskih temperaturah telo in noge otrdijo, zato smo se kmalu podali še delček poti naprej, do prvega izvirčka Završnice. Na tej višini je na nas pritiskala megla s svojo solzavostjo, zato smo se kaj kmalu obrnili in krenili mimo doma na Zelenici navzdol proti Ljubelju. Ne preveč zahtevna pot je ponujala veliko priložnosti za klepet in izmenjavo mnenj ter receptov. Kratek postanek v koči pod Ljubeljem je bil tudi zaključek prijetnega pohoda, ki ga je popestrila Sonja s podatki, ki so odpihnili kakšno meglico v spominu. Tudi vreme je zdržalo.

Besedilo: Miro in Nada Metljak

Fotografije: Andreja Mole in Sonja Zalar Bizjak

Komentar: Sonja Z.B.