Deževno in hladno četrtkovo jutro nas ni odvrnilo od pohoda. Z veliko mero optimizma in pozitivnih misli smo pozdravili Sonjino in Eličino odločitev, da se odpeljemo na Zaplano, nazaj na Vrhniko pa pešačimo.

Vožnja do gostišča Mesec je minila v sproščenem klepetu. Lastniki so nam po predhodni najavi prijazno odprli lokal, ki bi bil sicer zaprt. Kavica se je prilegla, še bolj pa domače pecivo, ki so ga spretne roke pripravile v času našega zadrževanja v gostišču. Hvala! Kar nikamor se nam ni mudilo, ampak tudi pot v dolino nas je vabila.

Še prej pa nam je Vojko naštel nekaj znamenitosti tu gori. Ime Prezid, kakor se imenuje en izmed zaselkov, temelji na bližnjem obrambnem zidu, ki je Rimski imperij ščitil pred vdori vsiljivcev. Blizu je potekala tudi rapalska meja med Italijo in Jugoslavijo med obema vojnama, o čemer pričajo številni ostanki bunkerjev Rupnikove linije. Veliko bi bilo še povedati o zgodovini teh krajev, vendar nas je pričelo rahlo hladiti, zato smo se v gosjem redu spustili navzdol.

Sproti smo ugotavljali, kako hude so posledice v naravi po strahotnem  žledu. O tem je pričal tudi močan ropot agregatov, ki oskrbujejo domove z električno energijo zaradi uničenih električnih vodov in omogočajo tudi oskrbo s pitno vodo tamkajšnjim prebivalcem.

Preko Strmice in doline Bele so nas spremljali do nerazpoznavnosti opustošeni gozdovi. Človek bi najraje potočil solze, a te v takih razmerah  ničesar ne rešijo. Veljata le volja in pogum.

Sonja nas je poleg tega, da je vestno »beležila« stanje v svoj objektiv, varno in odgovorno pripeljala do Starga malna. Tu so še vidni ostanki mlina, pa tudi kasneje nameščeno mlinsko kolo priča o nekih drugih časih. Sledila je malica in sproščen klepet.

Nižje so nas pozdravile prve znanilke pomladi: zvončki, trobentice, mačice. Na pot proti Vrhniki smo se podali pogumno. Tudi voda, ki si je utrla strugo preko poti, nas ni ovirala. Zadovoljni obrazi so povedali, da smo uživali v pohodu, druženju in izmenjavi mnenj.

Naj bodo naši pohodi vedno to, kar so. Z veseljem pričakujemo naslednjega tja nekam v naročje narave. Ta nas vedno čaka. Naj tako ostane.

Besedilo: Ivi, Mari, Vera iz Borovnice