Oder, zbit iz strešnih letev in kartona z deljeno zaveso na vrvicah in izmenljivimi kulisami, je bil postavljen pred skedenjskimi vrati Prekovega kozolca, na tedanji Kotnikovi cesti 23, nasproti pokopališča (sedaj Voljčeva 24).
Osnovno znanje smo zajemali iz knjige Pavliha - knjiga o ročnih lutkah, etnologa in profesorja francoščine dr. Nika Kureta iz leta 1942. Slovenska lutka Pavliha se je rodila po tujih vzorih prav leta 1939 kot jaz. Za nič od tega si ne prisvajam prav nobenih zaslug.
Predstave so bile ob nedeljah popoldne v počitniških mesecih.»Public relations« oziroma ustno obveščanje zainteresiranih mladih gledalcev je bila skrb tete Ivanke, teta Ančka pa nam je uvidevno zaupala prostor pod kozolcem, kjer sicer ni marala ljudi, da ne bi zašel kak žebelj v seno ali da ne bi kadilci odvrgli kak neugasli cigaretni čik.
Preigravali smo igrice, ki so nam bile na voljo in za katere smo imeli ustrezne lutke. O umetniškem nivoju predstav bi mogoče današnja bolj razvajena publika razpravljala na dolgo in široko, čeprav smo si za kvaliteto na vso moč prizadevali kot najstniki in preprosto ljubitelji svojih dejavnosti. Med vsakim od «resnih dramaturških prizorov« , je bila plesna točka - ples, ko so plesale lutke v zanimivih parih: Pavliha z ženo Marjano, debeli birt s smrtjo, policaj s čarovnico, če jih omenim le nekaj. Za več kot dva animatorja s po dvema lutkama pod našim odrom itak ni bilo prostora. Za glasbeno opremo je bil zadolžen moj brat Marko, ki je igral na harmoniko, kasneje smo vrteli tudi glasbo s tetinega gramofona na vzmet. Plošče nam je priskrbel pokojni Kovačev Vinko. V ansamblu gledališča je poleg mene in brata sodeloval še sosedov Janez Jerina, Andrejazov in kasnejši profesionalni dramaturg Jože Rode, kot glasbeni gost je nekajkrat sodeloval tudi Tone Jurjevčič.
Spominjam se, da so bili običajno sedeži v parterju (beri 3 ali 4 deske na tnalah) dobro zasedeni, dočim so tisti na stranskih balkonih, t.j. dveh lojtrskih vozovih, največkrat ostajali prazni, nekateri so raje kar obstali bolj daleč. Seveda smo kot vstopnino tudi pobirali prostovoljne prispevke, vstopnice pa smo žigosali z edinim žigom, ki smo ga slučajno premogli, z napisom: POTRJUJEM, še danes ne vem, kaj.
Nekoč je predstavo obiskal tudi g. dekan, ker ga je verjetno zanimalo kam hodi mladež od popoldanskega nauka. Tisti dan je bil inkaso tako obilen, da si je kompletno osebje gledališča lahko privoščilo obisk kinopredstave v Cankarjevem domu. Dobesedno prvovrstne vstopnice so nas veljale po 2 dinarja.
Poleg kopanja v Furlanovih toplicah, kombinirano izmenoma s knajpanjem v mrzli Mali Ljubljanici en ovinek višje, nam je lutkarstvo naredilo veliko veselja in prav nikoli nam ni bilo dolgčas, tudi kadar teti nista našli za svoja nečaka koristnejšega dela. Star maln je bil že bolj celodneven izlet, za katerega je bilo teže dobiti dovoljenje najinih tet.
Del lutk hranim za spomin kljub obtolčenosti in moljem v oblekicah. Da pa roka ne gre več vanje, je dokaz, da smo od takrat precej zrasli, mogoče delno tudi pamet. Danes me pogled na lutke opominja na kratkost človeškega življenja. V predalu kuhinjske mize na Vrhniki sem našel z okorno pisavo tete Ančke zapisane v zvezek njene sestre Mici, ki jo je na polju 21 let staro ubila strela:
»Življenje igrišče je,
človek igrača,
usoda igralka je,
ki jo obrača.«
Sam bi z našim Pavliho dodal:
»Življenje je oder,
kjer lutke smo vsi.
Pavliha je lutka,
ki vse nadmodri.«
Janez Tomšič
