Orodja, ki jih le še redkokje vidiš
Zakonca imata v garaži urejen ličen in predmetno bogat muzej starega orodja, čeprav je garaža že skoraj premajhna za vse Jožetove eksponate. »Glejte, s tem so še s konjsko opremo sadili koruzo. Poglejte, kako pametno so zadevo skup spravili,« navdušeno razlaga Jože in prikaže mehanizem delovanja enega prvih strojev za sajenje koruze. »Tole tukaj je pa nekakšna premična kovačija,« opiše drug večji eksponat. »Z njim grem na kakšne sejme, na katerih prikazujem kovaštvo. A tole veste, kaj je,« nadaljuje s pristnim navdušenjem in v zadrego spravi nevedno obiskovalko. Ampak v svojo obrambo moram dodati, da so njegovi eksponati res redkokje še vidni. Niti sanjalo se mi ni, da so včasih ženske v kuhinji imele nekakšno stojalo, na katerem so zanetile trsko, s katero so si svetile …
Muzejska, a brezhibno delujoča kovačija
Naslednji nov svet se odpre, ko Jože pokaže svojo kovaško delavnico, ki je praktično delujoč muzej. Vsaka naprava, ki že na zunaj ne more skrivati svojega emša, kljub častitljivi starosti brezhibno deluje. Ogromen vrtalni stroj, pa nekoliko manjši, pa tista veliiika kovaška kladiva, pa tista manjša, a najrazličnejših oblik, v kotu pa stoji kovaška peč, ki jo je, pa četudi zgolj za enega obiskovalca, Jože že vnaprej zakuril (in to z ogljem, ki ga prideluje doma!). Mimogrede je pokazal, kako kovač oblikuje okrasek na ograji … Skorajda kot bi gledal mojstrico pri kvačkanju. Le da slednja za eno pentljo porabi bistveno manj moči kot kovači za en zavoj. Oba pa za večji izdelek porabita ogromno časa (npr. pol leta za ograjo ali namizni prt) in z njim v opazovalcih izzoveta čisto navdušenje.
Šestletnik že odločen za kovača
Tudi na dvorišču ima Jože kaj pokazati. S spoliranim »fičom« sta z Ivano prevozila že večji del Slovenije, saj sta redna gosta prireditev z oldtajmerji. »To je bil moj prvi avto. Vsega skupaj sem jih imel pet. Po nekako tridesetih letih sem si ga znova kupil in ga porihtal. Kupil sem še enega, ki ga bom menda tudi porihtal ali pa bo služil za rezervne dele,« opiše tretjo svojo strast. Nato v hiši pokaže še različne diplome, podeljene s strani Vinogradniško-vinarskega društva Vojnik. »Imava 350 trsov,« ponosno pove. »Pravzaprav je najin vinograd na najvišji točki v Vojniku, v Brdcah na tromeji treh občin,« doda.
Ravno na tleh, kjer ima sedaj vinograd, je Jože odraščal. In prav tam je prvič spoznaval kovačijo. »Ko sem bil star šest let, sta starša tam kupila domačijo, ki je imela tudi kovačijo. Mene je ravno ta delavnica od nekdaj privlačila. Kar naprej sem ždel v njej, jo raziskoval, malce tudi tolkel. Veliko sem zahajal tudi k sosedu, ki je koval vozove. Ko sem kasneje z očetom enkrat šel do Kiteka v Vitanju (oče je kupoval plug), sem se odločil, da sem bom pri njem izučil za kovača. Kasneje sem delal še pri Šešku v Socki ter nato v Cinkarni Celje, kjer sem bil zadnji njihov kovač.«
Želi še obiskovalce
Po vseh teh letih »aktivnega kovaštva« volja do tega poklica Jožeta niti malo ni minila. »To mi je bilo res vseskozi v veselje. Zelo rad sem to počel. Še zdaj uživam, ko začnem delati nekaj novega, pa mi po nekaj poskusih uspe. Tudi, če je na prvi pogled videti, da kakšne zadeve pa res ne moreš skovati. Res pa moraš imeti pri tem voljo in veliko potrpljenja. Že, če si malo prepočasen, ti kakšen kos železa v peči medtem zgori. Ja, tudi železo čez čas začne goreti,« doda.
Jože ima eno veliko željo – vse to, kar ima sam tako zelo rad, bi iz srca rad delil tudi z drugimi. »Slabih 40 let sem vse to skupaj spravljal. Zdaj imam čas, da bi to lahko pokazal tudi drugim, predvsem otrokom v šolah,« pravi. Upamo, da poziv ne bo naletel na gluha ušesa.
Rozmari Petek
Foto: Rozmari Petek
