Ker nam vstajanje ob najbolj nenavadnih urah ni tuje, smo že ob šesti uri zjutraj odrinili na pot izpred gasilskega doma Vojnik, a (k sreči) to pot ni šlo za interventni izvoz, vse, kar je gorelo, je bila naša iskrena želja, da čim prej vdihnemo svež morski zrak.
Tradicionalno slovensko smo se ustavili na počivališču Lom, prigriznili kakšno malenkost, popili kavo ali dve in si pretegnili noge. Kmalu smo prispeli v Koper in obiskali poklicno Gasilsko brigado Koper, njihovo opremo, vozni park in pogoje dela, ki jih kolegi z Obale premorejo. Čestitali smo kolegom ob njihovi 60. obletnici dela in jim želeli veliko uspeha tudi v letih, ki prihajajo.
Strokovno ekskurzijo smo nadaljevali v Luki Koper, kjer so nas najprej pošteno preverili, saj gre za območje posebnega pomena, ki ima svoje varnostne zahteve, a - ker smo vojniški gasilci prav pošteni in dobri ljudje - smo vsi smeli vstopiti v Luko, kjer smo si ogledali sistem pretovora, priveze in pomole, ter spoznali vso logistiko našega edinega mednarodnega pomorskega pristanišča.
Luka Koper seveda premore svojo gasilsko brigado, a kolegov na žalost ni bilo v bazi, saj so odhiteli na intervencijo. Situacijo so strokovno obvladali sami, a smo prepričani, da bi bili ob morebitni večji nevšečnosti tudi vojniški gasilci v pomoč.
Predčasen povratek nas je peljal z Obale na Kras, želodčki so krulili svojo pesem, ko smo zavonjali oster kraški zrak, na katerem se v Pršutarni Lokev sušijo avtohtoni slovenski pršuti. Obisk med visečimi stegenci je seveda terjal svoj davek, zato smo rade volje tudi degustirali dobrote pršutarne in kraške pokrajine.
Le nekaj kilometrov naprej je svetovno znana Lipica, ob ogledu narodnega bogastva naše lepe države, znamenitih Lipicancev, pa smo se spomnili, da so našim dedom pri gasilskem delu močno s svojo močjo pomagali delovni konji, ki so ob današnji moderni tehniki le še nostalgičen spomin.
Nato v Ljubljano, okoli 18. ure je bilo pripravljeno pozno kosilo, ki je bilo skoraj že večerja, pa smo zadovoljni skupno ugotovili, da imamo povsod po Sloveniji dobre prijatelje in da tovrstni obiski ne samo, da razširjajo naša obzorja in znanje, ampak tudi ohranjajo pristne stike, ter da se lahko takrat, ko bo pomoč potrebna, zanesemo drug na drugega.
Veseli smo, da ima naš gasilski pozdrav: "Na pomoč!" pozitiven prizvok in da smo vedno tu, skupaj, pripravljeni pomagati, ko brez naše pomoči ne bo šlo.
za PGD Vojnik
Tadej Zupan
